Koliko resursov namenimo potovanjem

Staro leto in z njim stare dogodivščine, bolj in manj ljubi pripetljaji ter dosežki so za nami. Pridelali smo si kar nekaj spominov. A ne bi mogel reči, da je bilo več dobrih ali več slabih. Spominov, namreč. Pravzaprav slabih spominov na potovanja nimamo. Jasno, da se nam je na potovanjih pripetilo kar nekaj neljubih pripetljajev, a ko jih gledamo za nazaj, temu ne bi mogel reči, da so slabi spomini. Nanje gledamo kot na izkušnje, ki so nas naučile nekaj novega in nas na ta način obogatile. Kopičenje tovrstnega bogastva je pravzaprav največji izkupiček naših potovanj.

Ob tem sem pomislil na to, kako ljudje različno investiramo čas in denar v zameno za nove izkušnje in znanja, ki nas bogatijo. Najbrž nas večina to počne v okvirjih, ki ju narekujeta prav dva omenjena dejavnika; čas in denar. Koliko smo ju pripravljeni nameniti za potovanja? Seveda ni nikogar, ki bi imel neomejeno zalogo teh resursov, zato je smotrno, če k temu, kako ju izrabljamo, pristopamo preudarno. Sploh danes, v času potrošništva in tako rekoč neomejene palete aktivnosti, ko je tako čas, kot denar mogoče zapravljati vedno in povsod. Tako se nam dogaja, da nam zmanjka časa in denarja, še preden bi ju utegnili nameniti aktivnostim, ki bi nas resnično bogatile. Po eni strani je to razumljivo, saj smo ljudje racionalna bitja, ki se bolj ali manj ravnamo po isti lestvici potreb. Če povzamem Maslowa, so kognitivne potrebe (znanje, spoznanje, radovednost ipd.) šele na petem mestu. Potemtakem smo, šele ko zadovoljimo štiri prve oziroma osnovne potrebe, pripravljeni resurse nameniti za potovanja. Seveda, če v njih sploh vidimo nekaj, s čemer bomo pridobili nove izkušnje in nova znanja. Žal tudi, če nam potem, ko zadovoljimo osnovne potrebe, sploh še preostane kaj resursov. A če nam, se po tem, kako zadovoljujemo ne-osnovne potrebe, ljudje najbrž zelo razlikujemo. Pustimo psihologijo, najsi bo še tako zanimiva, se tukaj nima smisla vanjo poglabljati.

Dejstvo je, da v potovanjih vsak išče nekaj drugega. Nekateri mir, drugi adrenalin, tretji eksotiko, četrti samega sebe, peti teši lakoto, šesti zvedavost in tako naprej. Seveda pa se moramo za to vsi nečemu odreči. (Tudi tisti, katerih vreča z denarjem nima dna in jim denarja zaradi potovanj ne primanjkuje drugje. Odreči se morajo vsaj času, ki bi ga sicer namenili čemu drugemu.) Ko potujemo, se odrekamo zasebnim in poslovnim priložnostim, ki jih zamujamo doma, odrekamo se prijetnim trenutkom, ki bi jih preživeli s prijatelji ali družino in še marsičemu. A najjasneje oziroma najlažje dojemljivo je dejstvo, da se v zameno za bogastvo, ki ga nabiramo na potovanjih, odrekamo materialnemu bogastvu doma. »Sabrina, kdaj bomo kupili novo kuhinjo?« včasih vprašam doma, bolj za šalo kot zares, čeprav je naša kuhinja že hudo stara, in Sabrina odgovori: »Gremo raje v Indijo!«

Je to racionalno? Da se namesto več let trajajočim užitkom, ki bi nam jih nudila nova bleščeča kuhinja, za nekaj tednov predamo vse prej kot bleščečim tegobam Indije? Niti ne. A tako je pri nas, saj se naše “popotniške” prioritete razlikujejo od prioritet nekoga drugega, zato je delež resursov, ki jih potovanjem namenjamo mi, drugačen od deleža, ki ga potovanjem namenjajo drugi. Tega ali je pod- ali nadpovprečen si ne upam soditi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.