Category: Kolesarjenje

Slika pove več kot tisoč besed. Tako pravijo. Zato besede, ki sem jih zadnjič zapisal o kolesarjenju po severni Dalmaciji in Kvarnerju, podkrepljujem s fotografijami.

Žitno polje začinjeno s cvetočim makom nekje pred Biogradom.

Priprava večerje v “baznem taboru” na Ugljanu.

Poslušanje čudovitih zvokov orgel, ki igrajo na valovanje morja, med čakanjem trajekta v Zadru.

Najlepše naravne znamenitosti, kar sem jih videl na poti, so v narodnem parku Telašćica.

Dugi otok je najbolj divji in najmanj poseljen.

Brezkončne ceste na neskončno dolgem Pagu.

Tako se prevažajo kolesa na liniji Lun – Rab.

Od vseh otoških mest me je najbolj očaral Rab.

Najbolj urejene, privlačne in raznolike kolesarske poti so na Rabu.

Več v galeriji.

Letošnji oddih na jadranski obali smo preživeli tako, da sem prvi del dopusta kolesaril sam po otokih, drugi del pa smo preživeli skupaj v čudovitem avtokampu pod borovci. O družinskem oddihu na morju ni veliko za povedati; kopanje v morju, poležavanje pod borovci s knjigo v roki, večerno sprehajanje, uživanje v sladoledih, skratka oddih. Oddih od vsega, kar se nam je v zadnjem času dogajalo. Precej več je za povedati o petdnevni kolesarski eskapadi.

Za cilj kolesarjenja sem izbral otoke severne Dalmacije in Kvarnerja: Pašman, Ugljan, Dugi otok, Pag, Rab, Cres in Lošinj. Stopil sem tudi na Krk, a le toliko, da sem menjal trajekt. Kolesariti sem začel v kraju Gračac, ker me je tam odložil nočni vlak Zagreb – Split, od koder je bilo dobrih 70 kilometrov do morja. Nato sem se s trajektom zapeljal na Pašman in prvi dan zaključil na severnem delu otoka Ugljan. Od tam je bilo treba s trajektom v Zadar in z ladjico na Dugi otok. Obiskal sem narodni park Telaščica in odkolesaril do skrajne severne točke Dugega otoka. Naslednje jutro sem se ponovno vrnil v Zadar in zavrtel pedala proti Pagu. Tudi tukaj sem zaključil dan na severnem delu otoka, v Lunu. Naslednji dan sem predvidel le kratko kolesarjenje in počitek na Rabu, kjer ni veliko cest, ki bi jih bilo vredno prekolesariti. Kako sem se motil! V turističnem uradu so mi v roke porinili brezplačni kolesarski zemljevid Paga, na katerem je zapisano, da ima otok 150 kilometrov kolesarskih poti! Ni mi preostalo drugega, kot, da sem se lotil dela. Zvečer sem Hrvatom pomagal navijati proti Mehičanom, a ni pomagalo. Peti dan sem moral biti že ob 5:45 na trajektu za Krk, da sem lahko pravočasno ujel trajekt za Cres. Na Cresu se je začelo garanje; veter v prsi in klanec za klancem. Že ko sem iz Paga in Raba opazoval gorata in neskončno dolga otoka Cres in Lošinj, sta se mi zdela velik kolesarski zalogaj. Izkazalo se je, da upravičeno. Ta dan sem za pot potreboval 11 ur in s petdnevnim kolesarjenjem ter po 500 pregonjenih kilometrih zaključil na Lošinju, kjer sem se dobil z mojimi dekleti.

Potovanje med otoki s kolesom je sila preprosto. Prevozi s trajekti in ladjicami med otoki ter med otoki in celino so v juniju tako pogosti, da se je mogoče z dobrim načrtom brez težav prevažati sem in tja. Res pa je, da so ure odhodov v večini primerov zgodnje, zaradi česar je bilo treba vstajati ob peti uri zjutraj. S čemer pravzaprav ni nič narobe, saj je kolesarjenje v svežem jutru neprimerno bolj zabavno kot v vročini in sopari popoldneva.

Kar se tiče hrane in spanja (dve najpomembnejši zadevi takoj za kolesarjenjem), sem imel vse s seboj. Šotor, spalko, kuhalnik, hrano in drugo, kar sodi zraven. Kar veliko glede na razpoložljiv prostor na kolesu in dodatno moč, ki je potrebna za premikanje tako otovorjenega kolesa. A spanje v šotoru in kuhanje večerje sta zame nepogrešljiv del tovrstnega potovanja. Če bi moral spati v hotelih in jesti v restavracijah, bi to potovanje izgubilo svoj čar.

Pritiskanje na pedala se mi ni zdelo zahtevno. Ceste so v odličnem stanju. Resda so speljane tudi čez hribe, a razen na Cresu, klanci niso prezahtevni. Treba se le je pravočasno oskrbeti z vodo in hrano, saj so nekateri otoki redko poseljeni. Edino, kar je bilo med kolesarjenjem težko prenašati, je vročina. Večino časa na kolesu pihlja veter, ki prijetno hladi, a na kakšnem klancu, ko se hitrost zniža ali kje v zavetrju, ko pritisne poletno sonce, zna biti strašno vroče. A na srečo sem občutek, da sem se znašel v vroči peči, doživel le dva-trikrat. To, da se mi kolesarjenje ni zdelo zahtevno, ne pomeni, da v petih dneh nisem bil utrujen. Seveda sem bil po več kot osmih urah kolesarjenja dan za dnem vsak dan utrujen. (Utrujen, ne naveličan!) A to je del vsakega resnega kolesarjenja. Sploh pa je to še najnižja cena, ki jo je za takšno doživetje treba plačati. Kot velja za vsako potovanje, tudi kolesarjenje brez pravšnje mere izzivov ne bi bilo pustolovščina.

Še okvirna pot, ki sem jo prekolesaril. Podrobneje na Google maps.

Glede na hitrost, s katero potujemo skozi kraje, čez pokrajino in dežele ter jih ob tem občudujemo in doživljamo, je najbolj idealna oblika potovanja kolesarjenje. Pri kolesarjenju sta tako čas, ki ga lahko neki zanimivosti ob poti namenimo, kot količina zanimivosti, ki jih lahko v enodnevnem kolesarjenju vidimo, najbolj primerna. Tako kvantiteta, kot kvaliteta doživetega sta usklajeni. Seveda to velja le, če kolesarimo zato, da se naužijemo lepot, mimo katerih se peljemo, ne zato, ker nabiramo kolesarske kilometre ali treniramo.

Z avtom se resda lahko v nekaj urah zapeljemo čez celo Slovenijo in prispemo na želeni cilj. A tako hitrost potovanja z avtom, kot količina zanimivosti, mimo katerih se peljemo, sta preveliki, da bi razen premagane razdalje, imeli kaj od tega. Od iste poti čez Slovenijo bi imeli veliko več, če bi jo prepešačili, a bi za to potrebovali precej več časa. Če torej potujemo zato, da bi se naužili lepot, mimo katerih potujemo in da bi bilo teh lepot čim več, potujmo s kolesom.

Žal sem jaz edini kolesar v naši družini. Vsi sicer kolesarimo, a mimo table domače kraja skupaj s kolesi še nismo prišli. Na družinskih potovanjih in izletih nam pač bolj ustrezajo druge oblike prevoza in načini potovanj. Potovali smo peš, z letali, čolni, avtodomi, motorji, živalskimi vpregami, kamelami, sloni in še kako, kolesarili v družinskem krogu pa žal ne. Tako sem si, da bi potešil svoje kolesarske strasti, lani privoščil večdnevno kolesarjenje po severni Istri. Način potovanja, pri katerem sem potoval sam s kolesom, s pravšnjo hitrostjo občudoval neodkrito primorsko pokrajino in s seboj tovoril vse potrebno za kampiranje (in kolesarjenje), me je tako navdušil, da sem se odločil, da kolesarsko avanturo ponovim tudi letos. Tokrat sem se s kolesom odpravil v Dalmacijo in Kvarner. V petih dneh sem prekolesaril 500 kilometrov in tako od repa do glave pregonil sedem otokov.

Več prihodnjič, ko se odpočijem.

Junij ni le čas, ko počnemo le tisto, kar drugi hočejo (kot včasih radi rečejo). Ampak je tudi mesec, v katerem lahko počnemo tudi tisto, kar sami hočemo. Če si to seveda dovolj močno želimo in še pomembneje, če si to lahko, na takšen ali drugačen način, privoščimo. Tako sem se prvič v življenju podal na večdnevno kolesarsko pustolovščino. Preprosto zato, da preizkusim nekaj, česar še nisem.

Z vlakom sem se pustil zapeljati v Istro, preveriti, če drži, da so v Istri, kamorkoli se obrneš, hribi in da je zaradi tega tam tako lepo kolesariti.

Pogled na slovenske soline vzbuja skomine,

a varna vožnja po makadamskih cesta zahteva vso pozornost, tako, da ni časa za sanjarjenje.

Zaslužen počitek v prvorazrednem apartmaju za tretjerazredno ceno z razgledom na Motovun.

Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani, s 33 postajami med Trstom in Porečom, je speljana skozi najlepše predele Istre, kar sem jih videl. Morda pa sem jih tokrat prvič videl zato, ker sem skoznje potoval z idealno hitrostjo za opazovanje okolice, s kolesarsko hitrostjo.


Večerno nebo pred nevihto nekje blizu Savudrije.

Dostava svežih rib na Primorskem ni nič drugačna, kot na Štajerskem.