Od Capetowna do Kaira

Po dobrih dveh mesecih v Afriki se ponovno vračam na spletno stran. A priznati moram, da je Facebook daleč najbolj uporabno orodje za javljanje iz daljnih krajev. Besedilo, fotografije ali video so objavljeni v nekaj preprostih korakih s pomočjo pametnega telefona. Da to naredim na tej strani potrebujem hiter internet, računalnik in precej več časa. Komoditete, ki jih v Afriki nisem imel na razpolago.

V 61 dneh sem prevozil 17.430 kilometrov skozi 12 afriških držav. Tri številke, za katere pravzaprav ne vem, kaj povedo. Število prevoženih kilometrov na dan? To ne pove popolnoma nič, saj sem za enako število prevoženih kilometrov enkrat potreboval eno uro, drugič pa pet ur. Lahko zapišem tudi številke, kolikokrat sem padel ali se zvrnil z motorja. Ali število predrtih gum, kazni za prekrške, obiskov v bolnišnicah in oboroženih mož, ki sem jih srečal. Bedarija. Kar šteje, so okoliščine, razmere, dogodki in ljudje, s katerimi sem se na poti srečeval. Tega se ne da opisati v številkah in besedi ali dveh (koliko je prebavljivo za Facebook). Zato se vračam sem, na to spletno stran, kjer skušam doživetja in vtise opisati podrobneje.

A kje naj začnem? Na začetku, na koncu ali pri povzetku?

Motoristična avantura od Capetowna do Kaira zveni precej eksotično. Pravzaprav je eksotično vse tisto, kar je vmes, med tema dvema krajema, ki v resnici nista kaj prida eksotična. Na primer kraji, kot so Mfue v Zambiji, Nkomeko v Malaviju, Sitalike v Tanzaniji, Jinka v Etiopiji itd. To je eksotika! A ti kraji skoraj nikomur ne povedo ničesar, saj so neznani, skriti tam nekje v afriških prostranstvih. Seveda so me prav zaradi tega pritegnili in moja afriška avantura se je najlepše pisala prav v njih. Tam nekje bogu za hrbtom, najraje daleč proč od uhojenih poti. Čeprav je bilo poti, na katerih bi srečeval turiste ali popotnike, izjemno malo. Na celotni poti sem srečal devet motoristov, nekaj overlanderjev z avtomobili v južnih (safari) državah, peščico popotnikov v hostlih in (tako čez palec) za pet avtobusov turistov v Namibiji, Bocvani in Egiptu skupaj. Kar je glede na to, da sem prevozil 12 afriških držav izjemno malo. Takorekoč nič. Več kot očitno je, da niso pravi časi za obisk Afrike. Mene to ni motilo. Pravzaprav mi je ustrezalo.

Kot na preteklih potovanjih, sem tudi tukaj iskal odročne kraje (koliko so mi to dopuščale razmere) in iskal čim bolj pristen stik z ljudmi. Najbolj sem bil vesel, ko so se oni čudili in navduševali nad menoj bolj, kot jaz nad njimi. Ko sem se peljal mimo, so obstali. Bolščali so vame, kot da sem vesoljec. Majhni otroci so jokali, večji so pobirali kamne, da bi jih zalučali vame, eni so bežali proč, drugi so tekli proti meni, tretji so se z menoj rokovali, četrti me ogovarjali, peti se z menoj fotografirali in tako naprej. Bil sem atrakcija. Priznati moram, da mi je to v tistih odročnih krajih prijalo, saj sem tako vzpostavil stik z ljudmi, ki jih na potovanjih srečujem najraje.

Morda bo moje pisanje občasno zvenelo samovšečno (ali kako naj to imenujem). A izhajam iz občutkov, ki sem jih doživljal v Afriki, kjer sem bil več kot dva meseca na veliki preizkušnji in to popolnoma odvisen od samega sebe. Za preživetje v takšnih okoliščinah je visoka samopodoba pomembnejša od skromnosti.

Afrika je bila velika preizkušnja, menda največja do sedaj. Tako iz logističnega, zahtevnostnega in težavnostnega vidika, kot tudi iz vidika izpostavljenosti nepredvidljivim, neprijetnih in nevarnim situacijam. Seveda je bila pot od Capetowna do Kaira tudi čudovita. Mera vsega dobrega in slabega je bila v pravšnjem razmerju. Takšnem:

veselje sredi sudanske puščave

5 komentarj/a/i/ev na “Od Capetowna do Kaira

  1. Davor

    H&G&J, hvala lepa! Hvala, no. 😉

    Res je tako, da si je nemogoče predstavljati, kako sem Afriko doživljal. Še povedati je težko, bom skušal z besedami in fotografijami na teh straneh.

    Luka, potopis bo, glede na to, da se vas je že toliko oglasilo s to željo.

  2. Helena, Grega, Jaka

    Čestitamo za dosežek svetovnega formata! Zelo smo se bali za tebe, čeprav, roko na srce, smo vedeli, da boš prišel živ in zdrav nazaj. Ne moremo si predstavljati, kaj vse si doživel in občutil, zato seveda že z veseljem čakamo na tvoje zapise. Še to se nam zdi kar težka naloga… Vse zapisati, ampak tudi v tem si super. Skratka, bravo, bravo, bravo!

  3. Davor

    Hvala! Avantura je res uspela, ne bi mogel reči, da je bilo nečesa preveč in nečesa premalo. Objave seveda sledijo, imam ogromno za povedat. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.