Brezdomec v Afriki

Po treh tednih v šotoru sem moral prespati v hotelu. Bilo je v Tanzaniji, v kraju Sumbawanga. Eno uro sem se vozil naokrog in iskal primerno mesto, kjer bi postavil šotor, a nisem našel ničesar primernega. Na koncu sem se vdal in izbral sobo v nekem cerkvenem konferenčnem centru. Kaj drugega ni bilo na voljo. Moram poudariti, da mi je to, da ne bom spal v šotoru, ampak v hotelu, težko padlo. Spanje pod zvezdami, v šotoru je tudi del rutine, ki mi je na poti čez Afriko toliko pomenila. A ko ne gre, pač ne gre. Z motorja sem snel vse torbe, jih odnesel v sobo in si naredil tabor kar v sobi. Gorilnik sem postavil na mizo in si kuhal. Tudi na posteljo sem se ulegel in zaspal v spalni vreči. Stvar navade pač.

Spanje v šotoru sem nadaljeval tudi v naslednji deželici, ki ji pravijo afriška Švica. Nisem prepričan, če zaradi tega, ker je vsa gričevnata ali ker je (v primerjavi s sosedami) tako bogata. afriška Švica afriška Švica

Zdelo se mi je, da sem za trenutek zapustil Afriko in se znašel nekje drugje. Ob cestah so pločniki, na cestah ni lukenj, omejitve hitrosti skozi naselje so 40 kilometrov na uro in vsaj šest radarskih kontrol je ciljalo name na 150 kilometrski poti do prestolnice. Drugi svet. V prestolnici Ruande sem obiskal turistično-informacijski center in se tam zadržal tri ure! A ne zaradi informacij, ampak zato, ker je bil to po enem mesecu prašne in divje Afrike prvi sodobno opremljen, čist, klimatiziran in udoben prostor, kamor sem se usedel in sem imel mir. Nepopisen užitek je najti zatočišče v daljnem svetu. Tam se znova spomniš od kod prihajaš, se resetiraš in se prerojen vrneš na ulico. Strehe nad glavo namreč nimaš. Si brezdomec s šotorom.

V Ruandi sem spal le trikrat in to vedno na dvorišču hotela. A v »Švici« to ne pomeni prašnega parkirišča, temveč na kratko pristriženo zeleno travico. Še gugalnico sem dobil. šotorjenje po ruandsko

Ko sem se z gugalnice ozrl navzgor, sem se zasmejal do ušes, saj sem šotoril pod avokadovcem, s katerega so viseli sadeži velikosti rokometne žoge. avokado v izobilju

Morda sedaj kdo lažje razume, zakaj pravim, da spanja v šotoru ne bi menjal za sobo v hotelu s petim zvezdicami. Kljub temu, da me je v Ruandi vsako noč krepko namočilo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ima spanje v šotoru sredi močnega naliva poseben čar le, če ti uspe ostati suh. Mene je prvo noč zalilo, saj dežja nisem pričakoval in sem šotor postavil za suho noč. Se pravi, da ga nisem pritrdil z dovolj klini in vrvicami ter ga nisem napel. Ko se je začel ulivati močan dež, je voda pritekla v šotor. Kaj sem hotel drugega, kot da skušam rešiti, kar se da. Sredi noči sem čepel v šotoru, ki ga je zalivala voda in nase vlekel dežni kombinezon in čelado. Stopil sem na dež in se lotil pritrjevanja klinov, vrvic ter napenjanja platna. Zalivanje šotora sem ustavil, a moja »postelja« je bila že mokra. Tudi za to sem imel rešitev. Med vso odvečno prtljago, ki sem jo tovoril s seboj, sem imel tudi veliko nepremočljivo platno. Tako sem se zavlekel v spalno vrečo, se kot sarma zavil v platno in na mokrih tleh šotora zaspal kot dojenček.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.