Pestro popotniško leto

Izleti, pustolovščine, motoristični potepi, gore, morje, prestolnice in še kaj. Včasih se zdi, da nam ne uspe niti zadihati med enim in drugim potovanjem. Na srečo ni tako, saj bi nas v tem primeru potovanja obremenjevala, ne osvobajala. Sicer je res, da je bilo zadnjih dvanajst mesecev iz popotniškega vidika pri nas kar pestro: Afrika, Indija, Sicilija, Praga, večkrat na morje, v Bosno, Črna goro in še kam. A leto je dolgo in svet čudovit. Zakaj ga ne bi uživali?

Kar je pri tem (vsaj zame) zelo pomembno, je to, da se osredotočimo na potovanje ali izlet, na katerem smo v tistem trenutku in da takrat še ne razmišljamo o naslednjem podvigu ali izzivu. Kar ni preprosto, sploh kadar že natanko vemo, kam se podajamo prihodnjič. Gre namreč za to, da so večji in bolj avanturistični podvigi precej bolj mamljivi in spodbujajo večjo strast, kot krajši izleti. Saj je fino iti na morje in tega se zmeraj veselimo, a občutki, ki te prežemajo ob tem, ko se odpravljaš na resno preizkušnjo, so popolnoma drugačni. Najočitnejša razlika je v dozi strahu, ki je sorazmerna z zahtevnostjo potovanja; zahtevnejše kot so priprave, večji je strah, da bo kaj šlo po zlu. Sicer lahko skušaš strah ignorirati, a je racionalneje, da s pripravami zmanjšaš morebitno tveganje. Kar pomeni, da se moraš s pripravami ukvarjati, torej o potovanju razmišljati. Ampak če dovolimo, da nam priprave na naslednje potovanje zameglijo užitke potovanja, na katerem smo pravkar, smo zgrešili samo bistvo potovanj. Povrhu imam jaz zmeraj v ozadju idejo za kakšen nov izziv, tako, da moram te ideje brzdati.

A dovolj o tem, kje vse smo bili v minulih dvanajstih mesecih. Obdobje, ki je pred nami, bo še bolj pestro. V poletnih mesecih namreč načrtujemo tri podvige: prvega solo, s katerim se spopadem sam čez nekaj dni. Za osem dni se podajam sam v divjino. Peš. Na drugem, družinskem, bomo dopustovali. Tretji, ki se ga bova lotila s Sabrino, pa sodi v kategorijo najbolj avanturističnih, tistih, ki narišejo nasmeh okrog in okrog obraza že, ko pomislim nanje.

A tako, kot poskušam ne prehitevati z mislimi, se trudim ne prehitevati z objavami načrtov potovanj. Vsaj dokler se resnično vse ne postavi na pravo mesto, nekako ne vidim razlogov za to, da bi obelodanjal načrte, ki so še v zraku oziroma nekje v prihodnosti. Sem mnenja, da je treba najprej potovati in šele nato o tem govoriti. To se mi zdi danes, ko ima hvalisanje o načrtih za prihodnost večjo težo od tega, kar v resnici storimo, še posebej pomembno. Zato sam najraje pišem šele potem, ko so doživetja že doživeta in jih v miru predelam. Kar je pogosto šele doma. Tukajšnje objave so torej rezultat predelanih doživetij s potovanj. Kadar pa se s potovanj javimo v živo, pa je to najpogosteje v obliki “instant utrinkov” na https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju/.

Le toliko, da se ne spozabimo in ne zamenjamo vzroka in posledice. Potujemo! Vse drugo sledi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.