Z motorjem v Egipt

Od 54 afriških držav je bore malo takšnih, katerim sem se želel izogniti. Iz preprostega razloga, niso varne. Predvsem sever Afrike je arabska pomlad naredila tako rekoč neprevozen. Zato sem vrnitev domov načrtoval čez Savdsko Arabijo in Izrael. A po dveh zavrnitvah na Savsko-arabskih ambasadah sem obupal. Če sem želel Afriko prevoziti od pete do glave, mi ni preostalo drugega, kot da se podam v Egipt.

Kopenska meja med Sudanom in Egiptom že dolga leta slovi kot najtežja v Afriki. »Če ne boš plačal fikserju, ne boš prišel čez to mejo!« so me svarili redki in izkušeni popotniki, ki sem jih srečeval v Afriki. »Bom poskusil!« sem trmasto odgovarjal. Težave so se začele že na sudanski strani, ker me policist ni hotel spustiti naprej, ker nisem znal arabščine. »Arabic! Arabic!« je vpil vame. V takšnih situacijah ne preostane drugega, kot da počakaš, da se pojavi nekdo, ki je pripravljen pomagati. Na egiptovski strani je bila procedura uvoza motorja tako zahtevna, da je trajalo štiri ure, da sem obhodil vse uradnike in pridobil potrebne papirje. In je šlo. »Zakon, v Egiptu sem!« sem čestital samemu sebi. Menda tudi zato, da sem potlačil strah pred vsem, kar se v teh časih v Egiptu dogaja.

Ni trajalo dolgo, ko me je ustavila policijska kontrola. Vzeli so mi potni list in me pustili čakati. Oblečen v motoristična oblačila pod žgočim puščavskim soncem nisem zdržal dolgo in sem začel kazati nejevoljo. Kaj drugega ni šlo, saj nihče od petih policistov ni znal besedice angleščine. Ko mi je nek smrkavec s puško v policijski uniformi zabrusil: »Arabic!«, sem vedel, da me v Egiptu čakajo preizkušnje povsem novih razsežnosti. Podobnih kontrol in kontrol, kjer je bila tudi vojska z oklepniki, sem srečal še precej. Nekajkrat so mi vzeli potni list in telefonirali kaj vem komu, preden so mi ga vrnili, drugič pa so le zamahnili z roko. Nikjer se še zaradi prisotnosti policije in vojske nisem počutil tako ogroženega kot v Egiptu. Niti v Kolumbiji ali v Kašmirju! Tako so mi prišli čez glavo, da se nisem hotel pridružiti »varnemu« konvoju vozil na poti čez puščavo, ampak sem se peljal kar sam.

A vse slabo je za nekaj dobro, pravijo. Skorajda v popolni samoti sem si ogledal Abu Simbel, Luksor z dolino kraljev in piramide v Gizi. Imeti največja in najlepša čudesa starega sveta le zase je velik privilegij.
Deir el-Bahari, Egipt
osamljene piramide v Gizi
pogovor z domačinko

Zraven tega sem si za peščico dolarjev lahko privoščil hotele s petimi zvezdicami. Tako sem si v Luksorju delil cel luksuzni resort z menda petimi gosti. To je bil moj 60. dan v Afriki. osamljen v resortu v Luksorju
Egipt sem sicer želel prevoziti v čim krajšem času in po čim krajši poti, spet pa ne tako, da bi kar odbrzel mimo čudes sveta. Hotel sem videti tudi Rdeče morje in famozno Hurgado. Dan poprej sem rezerviral enega najdražjih resortov z največ zvezdicami v Hurgadi in se šel turista. Tistega s plastično zapestnico.

Na tem mestu sem imel Afrike dovolj, začelo se mi je muditi domov. Očitno je imela Afrike dovolj tudi Yamaha. Na zadnji etapi 17.430 kilometrov dolge poti je motor izgubil moč. Kljub polnemu plinu ga nisem spravil čez 100 na uro, poraba se je povečala iz 4 na 9 litrov. Do cilja pa sem imel še celih 700 kilometrov. Motor sem s svojim znanjem pregledal in poservisiral, a našel nisem ničesar. Seveda sem bil v skrbeh, saj je pot pred menoj vodila čez puščavo, kjer ni pametno obtičati. A je šlo. Počasi in z veliko porabo, a glavno da sem se peljal.

Znašel sem se v kaotičnem 20-milijonskem Kairu, vpričo katerega je drugih osem prestolnic, ki sem jih prevozil na poti čez Afriko, otroška igra. Sem pa imel sobo s pogledom na piramide v Gizi. Ko sem lastniku hotela rekel, da ne bom pustil motorja na cesti, je na stopnice, ki so vodile v hišo, vrgel nekaj blazin in z motorjem sem se zapeljal v dnevno sobo. Gost je kralj, še posebej, če je edini!

Zadnji dan poti čez Afriko sem urejal papirje za prevoz motorja in na koncu Yamaho pustil zdelano in umazano v kleti špediterja. Ni mi bilo prav, a to je bila edina pot domov. Šele ko sem uredil pot domov za motor, sem začel urejati pot domov zase. Pravzaprav sem jo »urejal« tako, da sem se brez letalske vozovnice zapeljal s taksijem na letališče, prepričan, da jo bom kupil tam. Ups! Na letališču letalskih vozovnic ne prodajajo. A živimo v časih, ko je telefon z dostopom do interneta izjemno orodje, s katerim se lahko izvlečeš iz še tako brezizhodne situacije. Po nekaj urah telefoniranja in brskanja sem tako uspel dobiti letalske vozovnice za domov. Sicer čez istanbulsko letališče, kjer je bil nekaj ur pred tem teroristični napad, a sem zaupal v teorijo, da strela ne udari dvakrat na isto mesto.

S tem sem zapustil dvanajsto afriško državo, Egipt in zaključil z dvomesečno motoristično pustolovščino čez Afriko od Capetowna do Kaira.

Tako kot danes zaključujem s pisanjem o Afriki. Seveda le do prihodnjega obiska črne celine.

Epilog

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.