Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.