S kolesom od Splita do Hercegovine

Kolesarsko odisejo sem že drugič začel v čudovitem Splitu. Ni lepšega, kot v ranem spomladanskem jutru sestopiti z zanemarjenega vlaka in se znajti ob dišečem morju. Kot nekoč, kot smo odšli na morje in smo kot otroci zvečer doma zaspali v avtu in se zjutraj prebudili na morju.

Z vlaka sem seveda sestopil lačen in sem zavil v najbolj priljubljeno hrvaško zajtrkovalnico, pekarno. Mimogrede, o množičnem prehranjevanju s pekovskimi izdelki, kar sem opazil v nekaterih državah, imam svojo teorijo, a še ni povsem dodelana, zato o tem raje ne razpredam. Ups, spet me mika, da bi pisal o hrani, a se moram zadržati, sicer tega potopisa ne spravim skupaj. Torej, na splitski rivi sem se pod palmo, pojedel burek, poklical Sabrino in začel kolesariti.

Jekleni konjiček se je kar šibil pod težo opreme za kampiranje in kuhanje ter drugo kramo, ki sem jo tovoril s sabo. balkan_kolesarjenje_2018_01

Split ni ravno kolesarjem prilagojeno mesto, zato sem kar nekaj kilometrov naredil ob prometni dvopasovnici. A le tako sem lahko prišel do zaledja, sicer bi kolesaril po še prometnejši jadranski magistrali. Prvi dan sem tako prišel do Makarske, kjer sem se utaboril v kampu in se pripravil na izziv, ki me je čakal naslednji dan, vzpon na 1762 metrov visok vrh Biokova, Sveti Jure.

Bazni tabor pred vzponom. balkan_kolesarjenje_2018_02
Pogled na Biokovo s prazne plaže v Makarski, kljub temu, da je voda imela že krepkih 20 stopinj. balkan_kolesarjenje_2018_03

Še malo do vrha. balkan_kolesarjenje_2018_04
Razgled z vrha Biokova. balkan_kolesarjenje_2018_05

Vzpon mi ni delal večjih preglavic, a sem naredil napakico in še isti dan odkolesaril kar do Međugorja. Tako sem ta dan naredil 118 kilometrov in 2500 metrov vzpona s kolesom. Šotor sem še postavil, a večerje se mi ni ljubilo kuhati in sem si privoščil pristno bosansko desetko.

Tako sem se že tretji dan znašel v Mostarju, ki je pravzaprav izhodišče poti, zaradi katere sem se odločil za letošnje kolesarjenje.

Klasika. balkan_kolesarjenje_2018_07

Tam so namreč staro ozkotirno železnico preuredili v kolesarsko traso, podobno, kot pri nas Parenzano. Traso, ki so jo poimenovali Čirina pruga, sem prekolesaril v treh dneh in je res čudovita. Predvsem zato, ker je speljana skorajda popolnoma mimo cest, tako da na njej ni Tasovih Golfov, ki bi te zadimljevali in rinili s ceste.

Na nekaterih delih poti je bilo treba garati, balkan_kolesarjenje_2018_08
na drugih pa je bilo dovolj uživati ob razgledih. balkan_kolesarjenje_2018_09
balkan_kolesarjenje_2018_10

Nekoč železniški, danes kolesarski most. balkan_kolesarjenje_2018_11
Hercegovski kraji so res odročni. Daleč od vseh večjih mest in s slabimi cestnimi povezavami, se ti zdi, da si res begu za hrbtom.

Brezkončna ravnina. balkan_kolesarjenje_2018_12 balkan_kolesarjenje_2018_15 balkan_kolesarjenje_2018_14
Železniška postaja Hum, mimo katere je v zlatih časih peljalo 60 vlakov dnevno. balkan_kolesarjenje_2018_16
V kraju Hutovo, kjer sem se ustavil v nekem bifeju in si naročil liter mineralne vode, je bilo kot v sceni kakega distopičnega filma. Šele po treh dneh, ko sem prišel v Trebinje, najjužnejši kraj v Bosni in Hercegovini, sem se vrnil v civilizacijo.

Veličastne Trebinje. balkan_kolesarjenje_2018_17

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.