Prebivalci Kjota se še danes ne morejo sprijazniti s tem, da Kjoto ni več prestolnica Japonske. To je bojda tudi razlog, zaradi katerega gojijo drugačen odnos do tujcev, kot ga Japonci sicer. Alex Kerr, Američan, ki je o Japonski napisal odlično knjigo, saj je tam prebil več kot polovica življenja, je zapisal, da ga tudi potem, ko je v Kjotu živel in delal z domačini ter odlično govoril japonščino celih 18 let, niti enkrat samkrat nihče ni povabil v svojo hišo. Tega odnosa domačinov današnji obiskovalec Kjota ne opazi, saj je tam toliko znamenitosti, da se je zraven obiska le teh, nemogoče poglabljati v življenja lokalnih prebivalcev.
Kjoto sva si pustila za konec in mu namenila tri dni. Izposojen motor sva po treh tednih in prevoženih 4.000 kilometrih vrnila v enem kosu, s čemer mi je zelo odleglo. Tako sva se zlahka prelevila v turista, se namestila v spodoben hotel in obiskovala znamenitosti. Z obveznimi postanki v prijetnih lokalih, se razume. Zraven vseh napitkov, ki jih že tako ali tako zaužijeva vsak dan, sva na repertoar dodala še matcha latte. Če si potem, ko si kakšno uro ogleduješ nek tempelj, vrt ali muzej, ne zaslužiš počitka z dobrim napitkom v udobnem lokalu, potem ne vem, kdaj si ga.
Kjoto je preplavljen s turisti. Domnevam, da skoraj vsakdo, ki danes pride na Japonsko in obišče Tokio, obišče tudi Kjoto. Razdalja med mestoma je sicer 500 kilometrov, a vožnja z vlakom traja le kakšni dve uri. Tudi sicer sta si mesti precej različni in je vsekakor priporočeno, da obiščemo tako Tokio, ki prikazuje moderno Japonsko, kot tudi Kjoto, ki uteleša tradicionalne vrednote Japonske. Spoznati močan kontrast med dvema tako različnima načinoma življenja, je eno najlepših razodetij na Japonskem.
Itinerar za Kjoto je pripravila Sabrina, jaz sem le pridno sledil. A ker ima Kjoto več kot dva tisoč templjev in svetišč, je pripraviti tridnevni itinerar dokaj zapleteno. Izbrati najlepše in ogleda vredne znamenitosti je še najmanj, saj so te očitne. Težava je v urniku, saj ima bolj ali manj enak itinerar kakšnih 150.000 obiskovalcev, koliko jih je dnevno v Kjotu. Vsak dan si je torej treba te znamenitosti deliti s kakšnimi 150.000 ljudmi. Kar zna biti za nekoga iz majhne države, kjer si takšne gneče in večurnega čakanja za dostop do neke znamenitosti ali proste mize v restavraciji, ne znamo predstavljati, precejšen šok. Popoldanski sprehod po popularnih uličicah sredi Kjota je videti takole:
Najhujši gneči, ko seveda ni mogoče nikjer v bližini najti zatočišča, da bi se človek usedel, odpočil in zadihal, se je mogoče izogniti le s skrbnim načrtovanjem. Ne vedno in povsod, a gre. Vsak dan sva izbrala eno od najbolj popularnih znamenitosti in se tja namenila takoj po odprtju. Včasih sva za to morala vstati zelo zgodaj, saj je bilo treba od hotela do znamenitosti potovati z avtobusom in vlakom ali dvema, a je bilo vredno.
Senbon Torii oz. Tisoč vrat ob 9. uri zjutraj,
in dve uri kasneje.
Narediti fotografijo neke znamenitosti, brez da je na njej polno ljudi, je včasih skoraj nemogoče.
Lahko pa ti isti ljudje, ki so ti na fotografijah odveč, pridejo tudi prav, saj jih lahko prosiš, da te fotografirajo.
V Kjotu si je mogoče najeti tradicionalna oblačila, se vanje obleči in se sprehajati kot nekoč.
Ryoanji tempelj iz 15. stoletja in famozni suhi skalni vrt s 15 kamni.
Japonska je prečudovita in silno nagrajujoča destinacija za obisk. Naravnih lepot je sicer veliko, a po privlačnosti prednjačijo lepote, ki so rezultat več stoletnega ohranjanja tradicionalnih vrednot, po čemer je Japonska nedvomno edinstvena na svetu. Osnova zato je dejstvo, da Japonska zadnjega pol tisočletja in več ni bila zavzeta s strani druge države, ki bi opazno posegla v tamkajšnje običaje in vrednote. Kar je popolnoma neprimerljivo z evropskim prostorom, kjer smo tako rekoč nenehno podvrženi takšni ali drugačni obliki zavojevanj, zaradi česar je tradicionalne vrednote težko že identificirati, kaj šele ohranjati skozi stoletja.
Za naša potovanja ne bi rekel, da imajo tradicijo; a vem, v kakšnih trenutkih na potovanjih tradicionalno najbolj uživava.
