Carretera Austral z motorjem

Drugi dan na opevani cesti skozi čilsko Patagonijo, imenovani Carretera Austral, je bil kratek, kar se vožnje tiče. Po sestopu z vulkana so oblaki prekrili nebo in začelo se je pripravljati na dež. Imela sva dovolj časa, da sva pospravila šotor in se zapeljala do prvega kraja, kjer so naju ujele prve kaplje. Jaz sem počakal pod nadstreškom bencinske črpalke, Sabrina pa se je odpravila iskati sobo, saj nama v slabem vremenu ni treba šotoriti. V šotoru sva preživela že dovolj nalivov in neviht, da nama tega ni več treba, razen če res ni druge izbire. Spomini na dve hudi noči v šotoru lansko nevihtno poletje je še kako živ. Skratka, prenočila sva v sobi. Še pred tem pa sva si privoščila krepko juho, Cazuela de Vacuno. Izvrstna čilska juha, ki pogreje še tako prezeble kosti.

Naslednje jutro se vreme ni izboljšalo in sva oblečena v dežne kombinezone zapeljala v hladno jutro proti jugu. Na celodnevni vožnji sva naredila le dva kratka postanka, da sva se v hladnem dnevu za trenutek ogrela. Prvič s čajem in drugič z džinom! Če se v tako odročnem delu sveta pelješ mimo destilarne, je postanek neizbežen. Sploh, ko prebereš njihov slogan: “Tepaluma je najčistejši kraj na planetu, spoštljivo destiliran v pijačo tako veličastno kot narava, iz katere izvira. Uživajte v vsakem požirku, medtem ko se povezujete z “soul-enriching” močjo zadnjih divjih deževnih gozdov čilske Patagonije.” Da se človek ne bi zaustavil v najčistejšem kraju na planetu in si obogatil duše, bi bilo prav nespoštljivo. Na motorju je seveda vsakršen alkohol strogo prepovedan, zato sva si oba skupaj privoščila en džin tonik. Dovolj, da sva si privezala dušo in se malce pogrela.

Puyuhuapi je ime kraja, ki sva ga izbrala za cilj tega dne. Bojda najlepši kraj v teh koncih. A nama se je zdelo, da je po celodnevnem jahanju po tej cesti, ki je bodisi prašna, bodisi blatna, vsak kraj, kjer se lahko od teh razmer spočiješ, prečudovit. In hkrati nič posebnega.

Izpred kavarne v kraju Villa Santa Lucia, ki ga je ob močnem nalivu leta 2017 zasul plaz. Obiskala sva spominsko hišo s strašljivimi fotografijami.

Naslednji dan se je ponovno pokazalo sonce in že zgodaj dopoldan sva prispela na cilj. Prišla sva do enega najbolj opevanih narodnih parkov v Čilu, Queulat. Imela sva srečo, da naju je čuvaj spustil v avtokamp sredi narodnega parka že tako zgodaj. Tako sva ponovno šotorila sredi divje narave in ponovno moram zapisati, da teh občutkov ni mogoče primerjati z ničemer.

Potem, ko sva postavila šotor in malce posedela na soncu, sva se odpravila na pohod do tukajšnje znamenitosti; Ventisquero Colgante oziroma viseči ledenik. Ne glede na odročnost, ta ledenik pritegne mnogo ljudi, saj ponuja edinstven razgled.

Ta dan se kar ni hotel končati. V kamp sva se vrnila že zgodaj popoldan in sva kar posedala in se prepuščala razgledom. No, med tem sva seveda skuhala več čajev in kav, večerjo, oprala perilo, očistila in namazala verigo na motorju, naredila načrt za naslednji dan in tako naprej. Kopica vsakodnevnih opravil, ki jih moraš redno početi na takšnem potovanju, je namreč neizbežna. Midva si na ta način potovanje oblikujeva zato, ker imava to rada precej bolj, kot hotelski turizem. Ne vem, kako bi drugače imenoval to, ko vsa opravila, razen tistih, ki jih zares ne moreš naprtiti drugim, da si sam lahko privoščiš počitek. Res pa je, da slednja oblika turizma zagotavlja službo neprimerljivo večjemu številu ljudi, kot popotniki na potovanjih po zakotnih predelih sveta. Dobro, da smo si ljudje tako različni in da lahko vsak potuje ali dopustuje na način, ki mu ustreza oziroma mu dopuščajo okoliščine.