Prilagoditi se japonskim običajem, o čemer sem pisal nazadnje, je morda res lahko lahkotno, a ne zmeraj in ne vsakomur. Nekatere tamkajšnje navade znajo biti prav nadležne, sploh, če ne najdeš nikogar, ki bi ti pojasnil, kaj je prav in kaj ne. Bi rekel, da je to, da se tuji obiskovalec Japonske, ki je prežeta z običaji, ki so povprečnemu zahodnjaku nerazumni, pravočasno nanje pripravi, dokaj pomembno. Sploh izven turističnih krajev, kjer pogosto ni niti navodil, niti nikogar, ki bi ti lahko v razumljivi govorici povedal, kako je prav. Navodila v angleščini so sicer pogosto zapisana in nekje izobešena, a pogosto se znajdeš v situaciji, ko navodila niso dovolj natančna ali ne zajamejo vsega, kar bi moral kot prišlek razumeti in upoštevati. Če že ne zaradi tega, ker se lokalne običaje spodobi upoštevati, vsaj zaradi tega, da te ne oštejejo, ko jih grešiš. To zna biti neprijetno; a ne nujno zate, ki si običaj nevede prekršil, temveč za Japonca, ki te je pri tem zalotil in se znajde v položaju, da se mora s teboj soočiti in ti to na nek način dati na znanje. Seveda sva imela nekaj takšnih situacij. Najpogosteje s hišnimi copati, saj si je tega, kje sezuti in pustiti čevlje, kje obuti in sezuti ene ter nato obuti druge copate, nisva zmogla zapomniti. Ko sva vstopila v hotelsko avlo s težkimi motorističnim škornji, sva jih morala ponekod sezuti in pustiti že pri vhodu v hotel. Seveda so bili preveliki za majhne omarice za čevlje. Tam sva nato obula hotelske copate. S temi copati sva nato šla do sobe, kjer sva te copate morala pustiti na določenem mestu, saj na tatami ne smeš v copatih in sva po tatamijih morala hoditi v nogavicah ali bosa. Ko je bilo treba na stranišče, sva od tatamija do stranišča obula te iste copate, a le do vrat stranišča. Namreč, ko stopiš v stranišče, te tam čakajo spet drugi copatki, namenjeni posebej za uporabo v tem majhnem prostoru. Ti copati so seveda v skupni uporabi. To je le en primer prilagajanja na lokalne običaje, ki nama je bil seveda zabaven in smešen. Četudi so naju kdaj nežno ošteli. No, v turističnih krajih so bili lokalni običaji manj izraziti oziroma njihovo upoštevanje ni bilo tako strogo.
Po drugi strani pa nama je nepoznavanje običajev in nerazumevanje jezika lahko prišlo tudi prav. Zaradi logističnega postanka sva morala eno noč prespati v ne-turističnem predelu Osake, v kraju Toyonaka. Ker je blizu manjše letališče, so tam pretežno Love hoteli, namenjeni “neuradnim” parom. Tega, kako erotično opremljena je bila najina soba v tem hotelu, nima smisla opisovati. Čeprav je nenazadnje tudi to japonski običaj. Hotel sem omeniti najino izkušnjo v Yakiniku restavraciji, v katero sva se v Toyonaki namenila. Tam so naju vprašali, kako sva jih našla in kaj počneva pri njih, saj tujcev tam niso vajeni. Gre za tip restavracije, kjer si gost sam speče meso na žaru, nameščenem sredi mize. Izbrala sva seveda Wagyu, znano tudi pri nas, kot najfinejše in najbolj luksuzno meso japonske govedi. Tukaj sta naju rešili najina nevednost in japonska ustrežljivost. Jedilni list je bil le v japonščini in nihče v restavraciji ni govoril angleško. Mlada natakarica je kar počepnila k najini mizi in smo se celo večnost trudili s prevajalniki na telefonih, da smo se uspeli dogovoriti kaj in koliko naročiti. A ko sva dobila na mizo več krožnikov surovega mesa, pripravljenega za peko, nama je postalo jasno, da si tega sama ne bova znala pripraviti tako, kot se za tako vrhunsko mesto spodobi. Zato sva jih prosila za pomoč in v restavraciji, kjer si vsak gost svojo jed pripravi sam, je k najini mizi pristopil kuhar. Ta nama je počasi in v pravem vrstnem redu, na žaru na najini mizi spekel vso meso in ga nama postregel ter ob tem pokazal tudi, kako uporabljati majhne dodatke, ki so bili na mizi. Tako postrežena sva se počutila cesarsko in povrhu jedla najokusnejše meso, kar sva ga v življenju poskusila. Želim povedati, da se nepoznavanje jezika in običajev v nekaterih primerih tudi izplača. Tega seveda ne mislim finančno, a če sem že omenil finance, lahko povem (za tiste, ki razmišljajo o potovanju na Japonsko), da naju je ta večerja s pijačo stala 47 evrov. Kar je sicer dvakrat več od zneska, ki sva ga povprečno porabila za večerjo. Praviloma sva jedla ceneje, kot pri nas.
Zdi se, kot da ne znam ene objave napisati, ne da bi omenil hrano. A Japonci ne pravijo zaman Shoku wa inochi nari, oz. hrana je življenje. Na Japonskem sva vsaj dvakrat dnevno jedla v restavracijah, le zajtrk sva si ponavadi pripravila v sobi ali pri šotoru. Tako so bile japonske restavracije in tamkajšnja hrana precej pomemben del tega, kako sva Japonsko doživljala. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da sva prav v restavracijah imela več stika z domačini, kot kjerkoli drugje. V restavracijah sva imela tudi najdaljše pogovore z “domačini”, ki so naju stregli. Enkrat s Filipincem, drugič z Mehičanom in tretjič z Indijcem. Ja, daljšega resnega pogovora nisva imela z niti enim samim Japoncem, niti tam, kjer so znali precej dobro angleško. To, da so Japonci zelo prijazni in ustrežljivi ne pomeni, da so tudi odprti do tujcev. Zaklepetala sva se še s Tajvanko, ki naju je stregla v čajnici. Ta nama je zaupala, da je v primerjavi s Tajvanom, delati na Japonskem tako, kot da je vsak dan praznik. To mi ne gre iz glave.
Jedilni list in večerja v Yakiniku restavraciji.
Prvi japonski hotelski zajtrk. Teknil je le meni, Sabrini niti ne.
Na pohodu skozi japonski srednji vek med krajema Magome in Tsumago.
Sabrina se sooči s tsunamijem turistov. Takayama.
Ramen.
Zgodovinska vasica Shirakawa.
Vrt Kenroku-en v kraju Kanazawa.
Tak razgledom te pričaka, ko si privoščiš čaj v pristni čajnici.
Večerja.
Chirihama Nagisa Driveway je obalna cesta speljana po peščeni plaži, a z motorjem žal ni šlo.
