Dvanajst fotografij iz dvanajstih afriških dežel

Še vedno ne vem, na kakšen način bi predstavil vtise iz Afrike, da bi jih čim bolj približal temu, kako sem Afriko doživljal in jih naredil bolj dojemljive za vse, ki niste bili z menoj. Rade volje bi vam prinesel stiske rok in široke smehljaje Afričanov, prš slapov reke Zambezi, rdeče blato iz Ruande, vonjave tržnic v Etiopiji, peščeni vihar iz Sudana ter nadležnega Egipčana, a ne gre. Tisti, ki se je dva meseca dan za dnem vozil po afriških poteh, srečeval afriške ljudi in žival, jedel afriško hrano, spal na afriških tleh in se boril z afriškimi birokrati, sem jaz. Zato je največ, kar lahko naredim, da kar sem doživel, ubesedim in podkrepim s fotografijami ter kakšnim videoposnetkom.

Začnimo s po eno fotografijo iz vsake dežele.

Prva noč na prostem v Afriki ob Atlantiku je bila ledena. Ko sem se zbudil, je termometer kazal 5 stopinj nad ničlo. Spati v takšnem mrazu je še šlo, a za vožnjo sem moral nase navleči vse, kar sem imel (potem so ta oblačila postala del odvečne navlake, ki sem jo tovoril s seboj, saj nikoli več ni bilo tako hladno). Seveda sem na to, da je v Južnoafriški republiki kampiranje na prostem zaradi varnostnih razlogov odsvetovano, pozabil. Južna Afrika
Rdeče sipine v Namibiji so tako mamljive, da pritegnejo ljudi iz vsega sveta. Eden izmed redkih krajev v Afriki, kjer sem srečal turiste in edini kraj, ki sem ga obiskal z avtom, saj je vožnja z motorjem tam prepovedana. Namibija
Prelet delte reke Okavango z majhnim letalom je najlepše doživetje v Bocvani. Bocvana
V Zambiji sem prvič obiskal afriške vasice, kjer ljudje živijo v kolibah brez vode, elektrike in še marsičesa. Niso dajali vtisa, da jim karkoli manjka. Zambija
Afriška jezera so kot morja, ogromna in modra. Imajo le majhno, gomazečo pomanjkljivost, zaradi katere se odsvetuje kopanje. A to me ni motilo, saj na splošno raje opazujem vode iz bregov, kot obratno. Ne zato, ker bi se vod bal, le razgled je lepši. Malavi
»Muzungu, Muzungu!« so vpili za menoj v Tanzaniji, ko sem potoval skozi odročni zahodni del dežele, kamor belci redkeje zaidejo kot na Zanzibar. Ko sem se ustavil, so me gledali in fotografirali, kot da sem čudo. Tanzanija
V Ruandi sem naletel na prvi dež. Tega sem se bal, saj sem vedel, da se ceste spremenijo v puding in postanejo neprevozne. Na srečo dežja ni bilo veliko in sva se z Yamaho v blatu povaljala le enkrat. Ruanda
Ulična hrana je zakon, a šele v Ugandi sem dobil prvo priložnost, da jo poskusim. Rolex imenujejo v čapati zavito omleto. Mastno, a hranljivo. Uganda
Za Masaje sem seveda slišal, a v Keniji sem nanje naletel povsem naključno, ko sem se odpravljal v rezervat Masai Mara. Sprva so me povabili na čaj in klepet, a potem je vse skupaj postalo turistično, vključno s poziranjem. Tudi v Afriki ni več preprosto najti pristnih (od turizma nedotaknjenih, takšnih ki ne pozirajo pred kamero) ljudi. Kenija
Lagodnost potovanja je premo sorazmerna z eksotiko, kar je več kot očitno v Etiopiji. Da sem prišel do zakotnih krajev v dolini reke Omo, sem se kar nagaral. A plemena, ki tam v resnici žive po starodavnih običajih, so trud poplačala. Dokler tega nisem videl v živo, nisem verjel, da takšni ljudje v resnici obstajajo v 21. stoletju. Etiopija
Dežela, ki sem jo imel skorajda povsem zase, Sudan. Tukaj se je delež med garanjem in užitkom, ki ga zahteva oz. daje vsaka dežela, ki jo obiščemo, skorajda v celoti prevesil na stran garanja. A bili so tudi trenutki, ko me je lepota popolnoma prevzela. Sudan
Tudi Egipt me je prevzel zaradi lepot, še najbolj Abu Simbel. Ampak škoda, da je država nad egiptovskimi znamenitostmi izgubila oblast in je ta v rokah najbolj nadležnih in neprijetnih ljudi, kar sem jih v Afriki srečal. Egipt

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.