Ljudje, ki prihajamo iz različnih okolij, družb, statusov in še česa, s čemer se ukalupljamo med te ali one, tudi na potovanjih iščemo različna zadovoljstva. Iščemo tisto, česar nismo vajeni ali tisto, kar nas ponese iz vsakdana, kar se seveda lahko zelo razlikuje od posameznika do posameznika. Zdi se, da nekomu, ki v službi iz dneva v dan trdo dela, dopust v obliki počitnikovanja precej bolje dane, kot nekomu, ki ga vsakdan ne utruja. Po drugi strani pa tistemu, ki ga vsakdan ne utruja, bolje dane aktivnejši dopust. A to je podobno domnevi, da tisti, ki živi v razkošnem domu, na potovanju išče bolj preproste nastanitve. Tisti, ki pa ne živi v razkošnem domu, razkošje išče na potovanjih. Zato so tole zgolj posploševanja, čeprav se tudi v njih marsikdo najde, pa če to prizna ali ne. Sleherni popotnik ali dopustnik, ki zase meni, da potuje na še tako avtentičen način, sodi v neko množico ljudi, s katerimi si deli nekatera prepričanja. Prav tole, ta avtentičen, individualni, osebni, prilagojen in premium pristop do tega, kakšne se na potovanju želimo pokazati, je eden najmočnejših katalizatorjev množičnega turizma. Paradoksalno.
Fascinantno, kakšnih pristopov se poslužujejo oglaševalci in vsi drugi, ki svoj uspeh stavijo na človekovo potrebo po tem, da je prepoznan, kot nekaj posebnega. Celo križarjenja, kot najbolj masovna oblika potovanj, kar jih je, se danes ponujajo kot individualna križarjenja. Očitno to, da v zaprtem prostoru potuješ skupaj s štiri tisoč drugimi potniki, ni ovira pri zagotavljanju občutka individualnosti.
Pri vsem skupaj se mi zdi žal predvsem za odločitve, ko se ljudje pustimo pregovoriti drugim, ki nas prepričujejo o tem, kaj je najbolje za nas. Od nasvetov, ki jih prejmemo od drugih, bi morali imeti korist predvsem mi, ne tisti, ki nam svetujejo. A ko nam popoln neznanec, ki o nas ne ve ničesar, ponudi blišč, nas le ta lahko tako zaslepi, da spregledamo bedo, ki se skriva v ozadju. Tole je morda modus operandi za marsikatero od naših odločitev, sploh, kadar sami ne premoremo dovolj znanja ali izkušenj in si zato pustimo svetovati. A v skoraj nobenem primeru ne bi smeli iz procesa sprejemanja odločitve izpustiti razuma. Kar je pri nakupovanju bleščečih popotniških aranžmajev, hotelskih namestitev ali letalskih vozovnic, lahko težko. Sleherni od nas je namreč omejen z resursi. Če že nekdo ni omejen z denarjem, je skoraj zagotovo s časom. Po drugi strani pa so mladi, ki imajo občutek, da imajo ves čas na svetu, najpogosteje omejeni z denarjem. Vsi pa bi radi največ. Največ blišča za svoj denar in največ doživetij za svoj čas. Seveda gre za naš denar in za naš čas, zato je tako pomembno, da se odločamo z lastnim razumom, sicer bo od naše odločitve imel več nekdo drug, kot mi sami.
Tudi sam še se danes kdaj ujamem na limance in sprejmem odločitev za potovanje, za katero bi moral vnaprej vedeti, da ne bo takšno, kot bi si ga, glede na lastne temeljne popotniške vrednote, želel. Blišč, ki se mu pustim nagovoriti, sicer ne blešči, a ima nekaj drugega, zaradi česar spregledam bedo, ki jo bo najverjetneje prinesla slaba odločitev. Ta blišč, ki me neustavljivo privlači, je, na primer, gibanje v divji naravi, daleč proč od civilizacije, ko moraš s seboj tovoriti vso hrano, zavetišče in vse drugo ter biti odvisen zgolj od samega sebe, predvsem pa znati biti sam s seboj. Kadar na takšni pustolovščini najdem lepoto v naporu, moč v izzivu in smisel v sami poti, je to nekaj najlepšega, kar lahko doživim. A če zmanjka le eden od teh treh, je beda, ki jo doživim, najbednejša od vseh bed.