Od vseh dežel, ki jih obiščeš, je nekaj takšnih, v katere se zaljubiš in si tja želiš še vrniti, nekaj takšnih, v katere se več ne želiš vrniti, vse ostale pa so nekje vmes. Dežele, ki sodijo v prvo kategorijo, je najlažje našteti; Indija, Avstralija, Argentina, Norveška, Grčija in še kaj bi se našlo. Malce težje je našteti države, v katere se ne želim vrniti, saj se zna zgoditi, da jih še kdaj obiščem in ne bi želel, da me spremlja lasten negativen predsodek. A kljub temu bi rekel, da ne želim več v Romunijo, Egipt, Tadžikistan, Litvo in še kam. Večji izziv je našteti države, kjer še nisem bil in bi jih želel obiskati. Tako na prvo žogo mi na pamet pade le Islandija. Zanimivo se mi pa zdi, da smo v deželah, ki sem jih naštel kot tiste, ki bi jih želel ponovno obiskati, obiskali bolj ali manj vse znamenitosti, ki so se nam zdele vredne obiska. Da, celo v tako gromozanskih deželah kot Argentina in Indija. Zato me le te ne mikajo zaradi še neobiskanih znamenitosti, temveč zaradi že obiskanih, ki jih je vredno ponovno doživeti. Tako, kot je vredno ponovno prebrati dobro knjigo ali pogledati dober film. Saj se, kot je že zdavnaj lepo povedal Heraklit, tudi mi sami ves čas spreminjamo, zaradi česar tega, kar smo videli pred desetletjem in ponovno danes, ne gledamo z istimi očmi.
Japonska je dokaj visoko med deželami, ki jih želimo ponovno obiskati. Seveda, saj smo na prvem obisku tam obiskali le Tokio. No, to v resnici ni tako malo, saj gre za 20 in več milijonsko mega metropolo. A nedvomno je Japonska precej več, kot le Tokio. Saj so tudi sicer prestolnice praviloma najmanj privlačni kraji v državah, ki jih obiščemo in se tam zadržimo le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno.
Torej, ponovno odhajava na Japonsko, deželo vzhajajočega sonca ter izjemne prepletenosti tradicionalnega in sodobnega. Kaj več bom lahko povedal šele, ko se od tam vrneva. Do takrat pa nekaj spominov na naš obisk Tokia pred mnogimi leti. Izlet v Tokio je bil pravzaprav darilo za Sarin 11. rojstni dan in je o tem takrat celo napisala prispevek.
