Kolesarjenje po Novi Zelandiji

Mrka, ki so ga bile zadnji mesec in pol deležne te strani, ne gre pripisati ničemer drugemu, kot potovanju. Potovanje in pisanje sta še dve opravili, za kateri sem se odločil, da ju ne počnem hkrati, saj se multitaskingu odrekam povsod, kjer je le mogoče. Tudi zato, ker se v svojem lastnem majhnem svetu na ta način upiram miselnosti, da je treba vtise s potovanj objavljati v živo, še preden jih sami dodobra predelamo. Zato se tako, kot zadnja leta, pisanja objav o potovanju lotevam z zamikom.

Torej Nova Zelandija. S kolesom. 3.000 kilometrov v daljino in 32.000 metrov v višino se je nabralo v slabem mesecu za krmilom kolesa. Kolesa, težkega 35 kilogramov, kar je ključno za razumevanje razlike med rekreativnim in popotniškim kolesarjenjem. UI pravi, da je ta podvig, glede na energijsko porabo tolikšen, kot če bi 30-krat pretekel 42 kilometrski maraton. A o tem nisem prepričan, saj maratona nisem pretekel še nobenega. Morda pa se tokraten podvig zares uvršča v kategorijo ekstremizma.

Zakaj Nova Zelandija? Preprosto zato, ker sem iskal destinacijo, ki bi mi ponudila kolesarski izziv, pisan na kožo in ga našel na Novi Zelandiji. Dežela namreč slovi po avanturistih, ki v tamkajšnjih naravnih danostih vedno znova iščejo izzive. Tako so bratje Kennett zasnovali Tour Aotearoa. Aotearoa je maorsko ime za Novo Zelandijo in pomeni Dežela dolgega belega oblaka. Kolesarska pot je zasnovana tako, da prečka državo od ene do druge skrajne točke. Od rta Reinga na skrajnem severu severnega otoka, do kraja Bluff na skrajnem jugu južnega otoka. Kolesarska pot je speljana po ozkih gozdnih stezah, a tudi po prometnih cestah ter povsod vmes. Tudi po plažah, kot je 90-mile beach, kjer je treba ujeti trenutek, ko je oseka, sicer se tam ne da kolesariti. Tour Aoteroa je “brevet”, kar pomeni, da se tam ne tekmuje, je pa pot treba prevoziti v manj kot 30 dneh in brez podporne ekipe. Ker se to vse skupaj dogaja v daljni Novi Zelandiji, ki slovi po prečudoviti naravi in to v času, ko je pri nas zima, tam pa poletje, je odločitev padla v hipu.

V slabih dveh mesecih, ki sem jih imel od odločitve do začetka kolesarjenja na voljo, sem se pripravljal. A tokrat sem vse napore vložil v to, da se čim bolje telesno pripravim na izziv, ki me čaka. Noben od kolesarskih podvigov, ki sem se jih doslej lotil, se niti ne približa temu, kar me je čakalo v Novi Zelandiji. Zastavil sem si, za moja merila, izjemno drzen in zahteven cilj; 35 kilogramsko kolo (in sebe) vsak dan spraviti 105 kilometrov daleč in 1.000 metrov visoko ter pri tem kampirati, vključno s kuhanjem zajtrkov in večerij. In to početi dan za dnem 30 dni, ne glede na razmere. Še sedaj, ko to pišem, se
sprašujem, kako sem si to sploh drznil pomisliti, da bom zmogel.

Zdaj, ko je vse skupaj za mano in vem, da sem zmogel, je najtežje vprašanje, ki sem ga dobil: ali je bilo težko? Že samo, da sem prišel do tja in nazaj, sem preletel precej več kot 40.000 kilometrov in dvakrat stal v Abu Dhabiju. Po Novi Zelandiji sem kakšnih dva milijonkrat pritisnil na pedala. Pod lediščem, v vetru, dežju, po divjih strminah, po blatu in vodi, skozi gozdove in čez viseče mostove ter na koncu vsakega dne postavil šotor in skuhal večerjo. Mi je bilo težko? Ne zares. Bil sem namreč tako fokusiran na doseganje cilja, da sem kolesaril tudi ponoči, ko je bilo treba. Prepričal sem se, da me vsak izziv, ki sem ga moral na poti premagati, pripelje bližje k cilju. Izkazalo se je, da sem imel prav. Sedaj, ko gledam nazaj in ugotavljam, da nisem imel niti enega zares težkega trenutka in da nisem niti enkrat samkrat pomislil na to, da bi odnehal, lahko trdim, da sem cilj zlahka dosegel. A bojim se, da bi za to, da bi lahko te lastne občutke in dojemanje skušal pojasniti nekomu, ki se podobnih podvigov ne loteva, potreboval precej več, kot nekaj odstavkov na teh straneh. Nenazadnje tega še sam, ki sem to občutil na lastni koži in v lastni glavi, ne razumem v celoti.

Verjamem, da bo to prišlo s časom, ko se mi bodo vtisi oblikovali in bom tako lahko več o vsem skupaj zapisal.

Na cilju.