Fotogenična gora Fudži je menda ena najbolj prepoznavnih naravnih ikon Japonske. Visok vulkan, do prave mere pobeljen s snežno odejo, je videti resnično veličastno. Takšnega sva videla na prvem obisku Japonske v mesecu maju, sedaj, ko sva ga obiskala v oktobru, je bilo za lanski sneg prepozno, za letošnjega pa prezgodaj. A to naju ni niti najmanj motilo, saj je pogled na vulkan (te smo menda obiskali že na vseh celinah, saj so kot magnet) veličasten.
Pogled na drugo stran, k jezeru Kawaguchi.
Na Fudži se nisva mogla povzpeti, saj pohodniška sezona traja le čez poletje. A povzpela sva se na drug vulkan, Omuro.
Omuro je seveda precej nižji in preprosto dostopen, le daleč se je bilo treba peljati, da sva ga dosegla. Leži na polotoku Izu in tja sva prišla, ko je bil tajfun že mimo. A oblačno in deževno vreme je tam še kar vztrajalo, saj ima polotok kar 354 mm padavin v oktobru. Narava je bila svetlo zelene barve, bolj kot kjerkoli drugje na Japonskem v času najinega obiska. Na poldnevnem pohodu ob obali sva se podučila, da je to regija, ki jo je prekrila lava ob zadnjem izbruhu vulkana Omuro, zato je vse zelenje tako kričeče barve.
Templjev tudi tam ne manjka.
Zaradi vremena sva se odrekla kampiranju in poiskala hotel. Našla sva nek razkošen resort, ki je bil sredi prenove, zato so ceno spustili do te mere, da sva si ga lahko privoščila. Praktično zase sva imela celotno razkošno kopališče s savnami v lesenih sodih v zunanjem vrtu, skratka, nepojmljivo razkošje.
Hakone muzej na prostem, ki je namenil eno celotno zgradbo življenju Picassa.
Tukaj sva zaključila z osrednjim delom Japonske in se odpravila proti zahodu. Peljala sva se skozi velemesto Nagoya, kjer je center japonske avtomobilske industrije. Avtocesta ima več pasov, kot sva jih kjerkoli videla, promet pa tako gost in hiter, da je bila vožnja motorja skozi morje dirjajočih tovornjakov, silno zahtevna. Še dobro, da sva se ustavila v muzeju čaja in si privoščila ceremonijo pitja čaja, da sva si opomogla.
