Kraj, za katerega bi se lahko reklo, da je izhodišče za potovanja v odročne himalajske regije, se imenuje Manali. Proti vzhodu je dolina reke Spiti, od koder sva se pravkar vrnila, in proti severu je Kašmir, kamor vodi zloglasna cesta Manali – Leh. Te etape nisva prevozila niti takrat, ko sva po Kašmirju potovala z motorjem. Če se prav spomnim, sva se takrat ustrašila razmer na tej cesti in namesto, da bi motor najela v Manaliju in potovanje po Kašmirju začela tam, sva raje iz Delhija v Leh, središče Kašmirja, poletela. Etapo Manali – Leh sem imel od takrat nekako v rezervi, kot nek izziv na čakanju. A po tem, kar sva na več potovanjih videla in doživela v tem delu Himalaje, ne verjamem, da se tja še vrneva. A nekaj v glavi mi vendarle prišepetava, da se zarečenega kruha pojé največ.
Vrvež v Manaliju.
Tržnica, kjer so kraljevali sveži orehi.
Edina pot, ki iz Manalija vodi v civilizacijo, pelje proti jugu. Seveda je tudi ta cesta, zaradi izpostavljenosti plazovom, zloglasna in je bila nekaj tednov nazaj na več mestih zaprta. Kot da to ni dovolj, so tam vozili še bolj divje in nepredvidljivo, kot sicer v Indiji. Sicer sem se trudil, da bi se čim bolj prilagodil in vozil, kot Indijci, a sem se raje zadrževal, koliko je bilo mogoče. Če sem se preveč zadrževal, sva bila na cesti ovira in so nama hupali z vseh strani, ko pa sem se enkrat preveč prilagodil in sledil drugim, pa sem več kilometrov vozil po cesti v napačno smer, kar je bilo strašljivo. Policistka, ki je stala ob cesti, naju je zagledala, a se je raje obrnila proč, kot da bi naju zaradi vožnje v napačno smer zaustavila. Tako, da se tam raje nisva zaustavljala in zadrževala več, kot je bilo nujno potrebno in sva v enem dnevu raje prevozila dve etapi, da bi le prišla čim dlje proč.
Seveda ni road-tripa brez postanka za kosilo. A iskanje pravšnjega lokala se je izkazalo za večji izziv, kot sva si predstavljala. Silno redke so restavracije, ki sva jih videla ob tej glavni in pravzaprav edini cesti, po kateri gre ves promet za Manali. Pomagala sva si z aplikacijami, a sva že na začetku potovanja po Indiji ugotovila, da se nanje ni mogoče zanesti. A kot sva, žal, izkusila tudi na lastni koži, se v Indiji ni mogoče zanesti niti na recept, ki se ga drživa doma in v Evropi, ko se ustaviva v restavraciji, pred katero je največ avtomobilov. Ustavila sva se v edini restavraciji, pred katero je bilo parkiranih nekaj avtomobilov in si naročila kosilo, ki pa se je izkazalo za eno najslabših, kar sva jih imela v Indiji.
Navdušenje, ko na mizo prinesejo indijske dobrote. A v omenjeni restavraciji ni trajalo dolgo.
Postanek v kraju Mandi, kjer sva se prepustila rokam krojačev.
Anandpur Sahib, eno od najbolj svetih sikhovskih mest, kjer je podobno kot v Amritsarju, vse prežeto z vonjem po mleku.
Obuvalo dol, pokrivalo gor. Obut in brez naglavne rute ne moreš vstopiti v sikhovski tempelj. Če se narediš malce neveščega, ti ruto nekdo še zaveže.
Najetega Jimnya sva vrnila v Chandigarhu in se z vlakom vrnila v Delhi. Priznati je treba, da sva si potem, ko sva najeti avto oddala, pošteno oddahnila. Voziti avto po prepadnih kolovozih in čez visokogorske prelaze Himalaje ter tudi po hitrih avtocestah in gostem velemestnem prometu v Indiji, je bila resnično nova izkušnja. Ne le zame, ki sem vozil, tudi za Sabrino, ki je pogumno sedela zraven in me bodrila, ko je bilo potrebno. Potovanje sva nadaljevala kot backpackerja, brezskrbno, a z eno razliko; ne nosiva več nahrbtnikov, ampak za seboj vlečeva kovčka.