Prva znamenitost, ki sem jo v Novi Zelandiji obiskal, ko sem kolesaril mimo, je bila največje drevo, Gospodar gozda oziroma Tane Mahuta, kot izhaja iz Maorske mitologije. Veliko drevo, ob katerem se je trlo obiskovalcev, ki so poslušali pripovedovanje lokalnega vodnika. Bila je kar malce preveč civilizirana izkušnja zame in sem se raje vrnil nazaj na cesto. Samota je namreč nekaj, kar na takšnih potovanjih izjemno hitro osvojim in mi postanejo srečanja z večjim številom ljudi odveč. Takoj, ko se navadim na to, da nekje v naravnem okolju potujem sam in v lastnem ritmu, se nekako povežem z okolico. Vidim, slišim in čutim drugače. Zato me srečanja s skupino ali večjim številom ljudi pričnejo odvračati, saj vpričo vsega, kar ljudje, ko smo v velikem številu na enem mestu pač počnemo, preprosto izgubim to povezavo. To se mi zgodi le ob srečanjih z večjimi skupinami ljudi ali v vrvežu velikih mest. Predvsem v mestih se začnem počutiti kot outsajder, ki tam nima kaj iskati in komaj čakam, da se vrnem nazaj v naravo. Po drugi strani pa srečanja s posamezniki obožujem. Teh srečanj je bilo v Novi Zelandiji ogromno in prav vsakega pomenkovanja z zvedavim domačinom, mimoidočim v kampu ali kolesarjem, imam v lepem spominu.
Tane Mahuta.
Moji najzvestejši navijači na celotni trasi čez Novo Zelandijo so bili tile. Ne vem, kako naj to povem drugače, a nikjer na svetu nisem videl tako lepo čistih in urejenih krav, kot na Novi Zelandiji. Da o ovcah niti ne govorim.
Mogoče sem si tudi zato, kadar je bilo le mogoče, privoščil brezmesni obrok, kot na primer ta dva vegi burgerja.
Novozelandci so izjemno strogi glede varovanja njihovega okolja. Ob pristanku v Novi Zelandiji sem moral na carini odpreti škatlo, v kateri sem imel spakirano kolo. “Preveriti moram gume”, je rekel carinik. Več tednov sem potreboval, da mi je kliknilo, zakaj je hotel videti gume. Ostanki zemlje, blata ali kakšnegakoli organizma na plašču kolesa bi lahko ogrozilo tamkajšnji ekosistem. Tako pravijo. Med kolesarjenjem skozi naravne rezervate, parke ali druga zaščitena območja, sem se moral ustaviti v posebni čistilni napravi. Tam sem moral pred vstopom in ob izstopu očistiti gume, oziroma celo kolo in čevlje. Ne kar tako površno, temveč jih dodobra skrtačiti in poškropiti s sprejem.
Novozelandci so tudi zelo resni pri varovanju zasebne posesti: “All dogs will be shot!”
Na poti sem se osemkrat vkrcal na čoln, ladjo ali trajekt, saj je bila pot čez vodo edina možna pot. Tam sem pogosto naletel na kolesarje. Četrti dan me je ujel val hitre skupine kolesarjev, ki so na pot krenili dva dni kasneje, kot jaz. A tretji teden na poti sem že jaz postal tisti, ki sem prehiteval druge kolesarje. Najbrž zato, ker so bili ta hitri že mimo, ne zato, ker bi jaz začel kolesariti hitreje.
“Trail angels” so ob traso Tour Aoteroa ali TA26 na več mestih nastavili okrepčila. Na tem mestu sem se oskrbel z gumijastimi bonboni, s katerimi si nisem mislil, da se bom še kdaj sladkal. A kolesarju ne uide nič, s čemer je mogoče potešiti občutek sestradanosti.
Predvsem ob izjemno strmem vzponu, kot je bil na Mangatangi – Prekleti zid.
Na Tour Aotearoa se pokrajina nenehno spreminja, kar zelo pripomore k temu, da celodnevno kolesarjenje ostane privlačno dan za dnem.
