Nadmorska višina je absolutna, saj meri na fiksno referenco – morje. Dokaj pomemben parameter, na katerega se zanašam, ko na potovanjih načrtujem kolesarske vzpone, izbiram prostore za šotorjenje in podobno, kar se odvija zunaj, ko sem izpostavljen milosti in nemilosti naravnih vplivov. Biti zunaj 24 ur na dan, dan za dnem, več tednov zapored, je morda najzahtevnejši del takšnega podviga, na katerega pa nihče, ki mu to pripovedujem, niti ne pomisli. Seveda, nihče ni ves čas zunaj, saj ljudje večino svojega časa preživimo v zavetju, znotraj prostorov. A prav to, zdržati zunaj 24 ur na dan, dan za dnem več tednov, ne da bi se ulegel v posteljo, terja največ prilagajanja, več kot na karkoli drugega. Mraz, vročina, veter, dež, komarji, pikajoče muhe in tako naprej, so zvesti spremljevalci novozelandskega okolja. Na vse te nebodigatreba sem se, koliko je to sploh mogoče, pripravil, zaradi česar mi je bilo morda lažje, ko sem se moral z njimi soočati. A presenetilo me je, kako drugače nadmorska višina vpliva na temperaturne razlike. To sem sicer že doživel na skrajnem severu Evrope in na skrajnem jugu Amerike, nisem pa tega pričakoval na Novi Zelandiji, saj je relativno blizu Ekvatorju, bližje, kot je videti na zemljevidu sveta. Tako me je sredi novozelandskega poletja, ko sem spal v šotoru le nekaj sto metrov nad morjem, presenetil hud mraz. Ob idiličnem jezeru Maraetai sem se v toplem popoldanskem soncu zunaj še tuširal in sprehajal, ko pa je na jasnem nebu vzšla polna luna, sem pričel slutiti, da bo noč mrzla. A mrazu nisem pustil, da mi pride do živega. Tudi naslednje jutro, ko sem kampiral v gozdnem rezervatu Pureora in sem se zbudil v temperaturah pod ničlo, ne. Mraz me je presenetil predvsem zato, ker sem domneval, da na tej višini in na zemljepisni širini, ki je od Ekvatorja oddaljena toliko, kot Atene, poleti temperature ne morejo pasti pod ničlo.
Jezero Maraetai.
Vzhod polne zlate lune.
Rezervat Pureora v toplem popoldanskem soncu
in zjutraj, prekrit s slano.
Kolesaril sem po eni najboljših MTB kolesarskih stez na Novi Zelandiji, Timber trail. Kar je seveda pripomoglo k temu, da mi ni mogel do živega niti mraz, niti najbolj zoprne živali na Novi Zelandiji, pikajoče muhe. Bil sem namreč popolnoma zatopljen v to, da uspešno prekolesarim vse izzive na tej stezi in seveda v prečudovito kuliso, ki jo nudi tamkašnja divja narava.
Viseči most Maramataha je z dolžino 141 metrov najdaljši na tej etapi. Prečkati ga s kolesom in zreti v 50-metrsko globino ter se ob tem pozibavati gor-dol in levo-desno, zbudi prav posebne občutke.
Geografsko središče severnega otoka Nove Zelandije.
Na koncu steze me je pričakal Most do nikoder oz. Bridge to nowhere, ki so ga zgradili, preden so ugotovili, da je teren naprej neprevozen.
Na tem mestu sem zaključil s prvo večdnevno etapo po enosledni gozdni stezi. Le še do civilizacije, do koder edina pot vodi po reki Whanganui, je bilo treba. Kolesarje, ki smo se našli ob istem času na nabrežju, je pričakal Jet boat – reaktivni čoln. Nanj smo naložili kolesa in sledila je najbolj adrenalinska izkušnja, kar sem jih v Novi Zelandiji doživel. Sedaj razumem, zakaj si nekateri želijo čolnov z več sto konjskimi močmi.
Adrenalinska vožnja se je končala v kampu Pipiriki, na jugu Narodnega parka Whanganui. Za menoj so bili trije dnevi v divjini, zato sem se kljub zgodnji popoldanski uri odločil ostati. Kamp je imel namreč kuhinjo, pralnico, tuš in druge komoditete, ki sem jih že zelo pogrešal. Težko bi se odločil, kateri občutek je boljši; mešanica strahu in navdušenja pred začetkom zahtevne večdnevne etape skozi divjino ali izpopolnjenost, ko se iz divjine uspešno vrneš. Zraven tega ne bi mogel reči, da so bili trenutki izpopolnjenosti pogostejši, kot trenutki strahu in negotovosti. Sem pa v trenutkih izpopolnjenosti naredil neprimerno več fotografij, kot v času strahu in negotovosti.
