Zbogom, Iran

Kmalu po prihodu v Iran sem imel občutek, kot da smo se znašli v kakšni vzhodnoevropski državi v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ljudje, avtomobili, stavbe, ponudba v trgovinicah s pultom in restavracijah; kamorkoli sem se ozrl, vse me je spominjalo na neko davno obdobje in na stvari, ki jih pri nas več ni. Celo inflacija, cene sob so bile namreč tudi za 300 odstotkov višje, kot v tri leta starem vodniku. Zbal sem se, da Iran ne bo upravičil mojih, pa najsi bodo še tako majhna, pričakovanj. Tolažil sem se s tem, da smo šele prišli in da je takšna le prestolnica. In res, obiskali smo kraj, za katerega se je Sabrina navdušila celo do te mere, da je zanj trdila, da je najlepši kraj, kar smo jih obiskali.

V deželah, ki jih obiščemo, največji vtis name naredijo ali narava ali ljudje. Kar se tiče narave, temu, čemur smo bili v Iranu priča, skorajda ne moremo reči narava. Iran, ki smo ga videli mi, zaznamuje peščena barva. Videli nismo niti enega travnika ali gozda. V mestih sicer so parki, drevoredi in zelene površine, ki so zelo lepo urejeni, a vse drugo je barve peska. Nič takšnega, kar bi name naredilo vtis.

Po drugi strani, pa so ljudje v Iranu, kot sem že napisal, zelo zanimivi. Ne le, da so nas, oziroma me, radi ogovarjali, še kaj drugega, bolj nenavadnega so počeli. Vsi štirje smo hodili skupaj in pristopil nam je moški, ki me je ogovoril in mi pri tem ponudil roko. Rokovala sva se, a moje roke ni izpustil. Pogovarjala sva se, on pa me je še kar držal za roko. Cel čas pogovora. Dokler mu je nisem iztrgal iz prijema. To, zame pretirano rokovanje sem doživel velikokrat. Podobno me je taksist med vožnjo, ko sva govorila, trepljal po nogi. Drugi me je trepljal po ramenu. Tovrstnih dotikov, ki bi me spravljali v neroden položaj, nisem doživel še nikjer. In mojim trem dekletom je bilo to seveda sila zabavno.

“V Iranu smo zelo omejeni, vse je pod vplivom vere!” me je prepričeval nek mladi Iranec. “Kako pa veš, kako je drugje?” sem ga radovedno vprašal. “Bil sem že v Grčiji in še kje,” mi je samozavestno odvrnil, “in tam sem videl kaj je svoboda!” Precej dolgo sva govorila o omejenosti svobode v Iranu. “Pa zapusti Iran!” sem mu rekel, predvsem iz radovednosti, kaj bo odvrnil. “Saj bi, a tam bi bil priseljenec. Vedno bi ostal tujec. Moral bi postali zdravnik ali bogataš, da bi me ljudje tam cenili. V Iranu me cenijo brez tega!” mi je pojasnil. Kar brez besed sem ostal ob modrih besedah mladeniča. Priznati moram, da so Iranci name naredili dober vtis, a neprijetnosti, ki jih je v Iranu doživela Sabrina, enostavno ne morem spregledati.

Iran, kot popotniška destinacija sicer je zanimiv in privlačen, a dva tedna sta nam bila več kot dovolj. Sabrina in jaz na enoletnem potovanju doma nisva niti enkrat pogrešala, v Iranu pa sva ga že po enem tednu. Po vrnitvi iz Irana sem imel kar težave z odgovarjanjem na vprašanje, kako nam je bilo všeč. V Sloveniji se Irana, kot popotniške destinacije, drži dober sloves in zdelo se mi je, da vsakdo pričakuje, da bom povedal, kako čudovito je v Iranu. A jaz tega nisem mogel reči. Saj Iranci so zanimivi in njihove mošeje privlačne, kaj več pa… Morda sem prezahteven, morda pa sta bila dva tedna premalo, da bi lahko bolje sodil o Iranu; ne vem. Kakorkoli, za večino držav, ki smo jih obiskali, lahko rečem, da so se mi zdele čudovite, a z Iranom se preprosto nismo ujeli. Zaključim lahko na enak način, kot pred enim letom, ko smo zapustili Kitajsko:

Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Iran je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo ga obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.

Srečanja z Iranci

V Iranu so nas domačini nagovarjali bolj, kot smo na tujem vajeni. Ni minila ura, da nam ne bi kdo pristopil, nas pozdravil in povprašal od kod smo ter kako nam je všeč Iran. Njihova odprtost nas je vedno znova presenetila. Odprtosti Azijcev smo sicer že vajeni iz drugih dežel, a v tolikšni meri nas niso oblegali nikjer. Na njihovo pobudo smo se vedno odzvali in se ob tem prav dobro počutili. Neverjetno, kako ljudje v Iranu poznajo pravo mero, da ne izpadejo preveč vsiljivi. Še celo tistim, ki so nas ogovorili le zato, da so nas zvabili v njihovo trgovino, tega nismo zamerili, saj so to naredili na tako prefinjen in nevsiljiv način, kakršnemu še nismo bili priča. Ti so se predstavljali kot arhitekti, učitelji ali študenti, ki so se po nekaj uvodnih frazah ponudili, da nam zastonj razkažejo okolico ali nas povabili na čaj, kar se je vedno končalo v kakšni trgovini s preprogami ali čem podobnim. Mi smo povabilo skoraj vedno sprejeli, z veseljem z njimi poklepetali in popili čaj, se zahvalili in trgovino zapustili, ne da bi kaj kupili. Najbolj presunljivo pri tem pa je, da ob tem, ko nismo ničesar kupili, nikoli niso pokazali nejevolje. In to smo lahko počeli ves dan, ne da bi zmanjkalo domačinov, ki bi nas ogovarjali, nas kam vabili in nas s čem pogostili. Enkrat ali dvakrat se nam je pripetilo, da so nam v restavraciji ali v hotelu zaračunali preveč. In ko smo se pritožili, so napako takoj popravili in se opravičili, tako, da niso vzbudili niti najmanjšega suma, da je šlo za namerno zmoto.

Sabrina mi pravkar pripoveduje, da je preden smo se odpravili v Iran, prebrala zapis popotnika, ki se je nedavno vrnil iz Irana. Ta je med drugim zapisal, da je postopanje, posedanje in opazovanje ljudi v Iranu, neprimerno in da se je treba trgom, kjer se zbirajo domačini, izogibati. Kako prosim? Postopanje, posedanje in opazovanje ljudi je za nas vendar rdeča nit potovanj. Ni ga boljšega načina za spoznavanje ljudi, in da bi se tega v Iranu izogibali? Ne znam si predstavljati, zakaj je popotnik to zapisal, mi slabe izkušnje z domačini, ki bi jih zgolj opazovali, še nismo imeli. Mi domačine le opazujemo, vedno so oni tisti, ki ogovarjajo nas, redko obratno. V Iranu je bilo dovolj že, da smo stopili iz hotela in že so nas nagovarjali. To nam je seveda ugajalo, saj smo se na ta način počutili dobrodošle.

Srečanja z domačini so se izkazala za vrhunec potovanja po Iranu. V krajih, kamor ne zaide veliko turistov, so se ljudje včasih do nas vedli, kot da smo slavni. V manjšem kraju sta nas, kar tako na cesti, ustavila starejši gospod in gospa. On nas je od navdušenja začel nagovarjati kar v domačem jeziku. A njegova žena ga je takoj hitela ustavljati in mu govoriti »Salaam, Salaam!« češ, naj nas najprej pozdravi. Komaj kaj sta znala angleško, naše znanje jezika farsi, pa se tudi konča pri nekaj osnovnih frazah. Tako, da smo v glavnem skomigali z rameni in kimali drug drugemu. A gesta, ko je gospod položil roko na srce, se rahlo priklonil ter v polomljeni angleščini izrekel: »Zelo sem vesel, da sem vas srečal!«, ni puščala dvoma o njunem sporočilu. Odprtost Irancev je po naših izkušnjah neizmerna. Prav neverjetno je, kako zlahka pristopijo in odkrito izražajo svoja čustva, ki jih pri nas marsikdo ne zaupa nikomur, še najmanj pa tujcu, ki ga je pravkar srečal na ulici.

Neki šofer (ne tisti, prepojen z bencinom, o katerem je pisala Sabrina), nas je peljal skozi puščavo. Peljali smo se mimo nuklearke, ki je že tako skrhane odnose med zahodom in Iranom, še zaostrila. Zahodne velesile bi naj obtoževale Iran, da izdeluje jedrsko orožje, Iran pa trdi, da ga ne, da potrebuje jedrsko gorivo le za nuklearko. Med vožnjo mimo nuklearke smo videli na desetine topov usmerjenih v zrak, menda namenjenih obrambi, če bi se kdo na zahodu spomnil in prišel delati red na ta konec sveta. Prvič v življenju sem se peljal tako blizu toliko artilerije, ki je delovala smrtno resno. Šofer pa se je ob pogledu, na moj zaskrbljeni obraz smejal na vsa usta in me prepričeval: »No problem, no danger! Iran no danger, America danger!« Mene je prepričal.

Kljub temu, da smo spoznali že toliko ljudi iz vseh koncev sveta, so Iranci za nas nekaj povsem novega. Resda smo imeli priložnost spoznati že mnogo prijaznih ljudi, a v tem trenutku se ne spomnim nobenih, ki bi jih spoznavali s toliko predsodki kot Irance. Že pred prihodom v Iran smo zanje slišali, da so prijazni, a slišali smo tudi, da so nevarni. Slišali smo, da so moderni, a da so pravice žensk pod vsakim kriterijem. Da so razviti in da so revni. Da so svobodomiselni, a zatirani. To so bili predsodki, s katerimi smo se podali v Iran. A po dveh tednih v Iranu, nismo srečali niti enega samega neprijaznega ali nevarnega Iranca. Nismo govorili niti z eno žensko, ki bi dajala vtis, da so njene pravice kršene. Seveda je to zgolj naše dojemanje, le kdo bi vedel kako živijo v resnici. A nekaj zagotovo drži, neizmerna prijaznost Irancev, ki smo ji bili priča, ne more biti drugačna, kot iskrena. Vse ostalo je del njihove kulture in dolgoletne tradicije, ki pa se tako zelo razlikuje od naše, da jo je nam nemogoče razumeti, kaj šele ji soditi.

Dolgčas v Teheranu

Sicer smo se iz Irana že vrnili, a imamo še kar nekaj za povedati o njem:

Tri od štirih dni koliko smo jih preživeli v Teheranu, je bilo vse zaprto. Petek je v Iranu podoben dan, kot pri nas nedelja, le da je v Iranu zaprto skorajda vse. Zadnji dan pred odhodom domov je bila sobota in pričakovali smo delovni dan ter nameravali obiskati dva bojda zanimiva muzeja. Pri zajtrku je natakar takoj, ko smo sedli za mizo v jedilnici, prižgal televizor. Ja, tudi v tem delu sveta je televizor najbolj nepogrešljiv del opreme in jutranje informiranje o aktualnih dogodkih, pomembnejše od tega kar je na krožniku. Tudi, ko so nam razkazovali hotelske sobe, so vedno najprej prižgali televizor in nam pokazali, da deluje. A tisto sobotno jutro sem na televizorju zagledal prizor, ki me je za trenutek zaskrbel. Na zaslonu je bilo polno mož, ki so jokali, nagovarjal jih je sam vrhovni voditelj in tudi on je imel solze v očeh. Nismo vedeli zakaj. Zapustili smo hotel in opazili, da so ulice prazne, da je zunaj zelo malo ljudi in še manj avtomobilov. Vse je bilo zaprto in pusto, precej nenavaden prizor za 16 milijonsko prestolnico. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo našli nekoga, ki nam je znal v angleščini pojasniti, da je praznik. Da je obletnica smrti Fatime, hčere preroka Mohameda. Vsi muzeji, vse turistične znamenitosti, bazarji, trgovine, čisto vse je bilo zaprto. Le kaj bomo počeli ves dan?

Našli smo park z igrali, kjer se je Maša zaposlila z igro, mi pa s posedanjem na klopeh. Ko nismo več vedeli, kam naj se damo, je Sara predlagala kosilo v indijski restavraciji. Odličen predlog, enolična iranska hrana nam je že gledala ven pri ušesih; še na nobenem potovanju nismo tolikokrat jedli pizze, kot v Iranu. Pa ne zato, ker je pizza iranska specialiteta, ampak, ker je pizza skoraj edina alternativa iranskim specialitetam, ki nas niso uspele premamiti.

S taksijem smo se odpeljali na drug konec Teherana, v indijsko restavracijo, kjer smo takoj ko smo vstopili, opazili, da gre za vrhunsko restavracijo. Na mizah so bile sveže orhideje in na vsakem pogrinjku rdeča vrtnica, natakarji pa v oblekah in zloščenih čevljih. A niso nam dajali občutka, da z nahrbtniki in popotniškimi cunjami v to restavracijo ne sodimo. Posedli so nas za mizo in nam prinesli jedilnike. Cene hrane nas glede na okolje, niti niso presenetile. Bile so resda precej višje kot kjerkoli drugje v Iranu, a še vedno ceneje kot pri nas. Sploh pa je bil to naš zadnji dan v Iranu, vse drugo je bilo zaprto, denar smo tako morali zapraviti.

Tako smo si privoščili najokusnejši in najdražji obrok v Iranu, indijsko kosilo. Pravzaprav smo indijsko v Teheranu jedli dvakrat v dveh različnih restavracijah. Zdi se mi fenomenalno, da ne glede na to na kateri konec sveta zaidemo, vedno, resnično vedno najraje jemo indijsko. A ko smo se deset tednov potepali po Indiji, sem zapisal, da nam hrana nikjer ni manj ustrezala, kot v Indiji. Ah, Indija…

Ko je prinesel račun, sem natakarja vprašal, kako se imenuje ta izjemno dober riž, s katerim so nam postregli in prijazno mi je na list papirja zapisal znamko riža. Med vožnjo proti hotelu sem taksista prosil, če ve za kakšno odprto trgovino, kjer bi lahko kupil riž. Če kdo pozna mesta, so to taksisti. Ustavil je pri skoraj edini odprti trgovini, stopil z menoj in trgovcu pojasnil kaj iščem. Tako sem si na poti iz indijske restavracije, kupil edini spominek na Iran: pet kilogramsko vrečo riža!

Brez moškega v Iran

V Sloveniji smo ženske lahko samostojne in za svoje vsakodnevno delovanje in funkcioniranje ne potrebujemo moškega, da nas ščiti ali vodi skozi življenje. In ob tem svojim moškim veselo prepuščamo še del družinskih in ostalih obveznosti. Smo svobodne, lahko počnemo, kar hočemo, se oblačimo kot ugaja nam, družimo se s kom želimo in gibamo se, kjer želimo. In vse to jemljemo za samoumevno. Dokler se ne znajdemo v okolju, kjer je takšno obnašanje žensk ne samo nezaželeno, ampak tudi kaznivo.

Kot na primer v Iranu. Ko je bil Davor z nami, s Saro nisva bili deležni pozornosti. Moški naju niso nagovarjali, niti odkrito pogledali. Nekega dne pa smo se punce same znašle na bazarju polnem moških prodajalcev in okrog nas ja završalo; pripombe, nasmihanje, nagovarjanje in ogledovanje kot na živinski tržnici. Ko pa se nam je Davor spet pridružil, je vse utihnilo, kot da bi izklopil radio. Na srečo je bila njegova odsotnost zelo kratka.

Pravo neprijetnost sem doživela, ko sva šli z Mašo sami na ogled vrtnarije. Starejši moški je spal na klopi ob vhodu. Pogledal naju je in ko sva ga pozdravili, je vstal in prišel proti nama. Takrat sem opazila, da je visoke in močne postave. Vprašala sem ga, če lahko malo pogledava naokrog. Postavil se je za menoj in me začel kar potiskati v rastlinjak. Njegovo dotikanje sploh ni bilo primerno, poleg tega me je s svojo veliko postavo zasenčil in potiskal v zagrajen prostor. Začutila sem nevarnost. Maši, ki me je držala za roko sem rekla: »Teciva!« Izmuznili sva se mimo njega in stekli iz vrtnarije. Večkrat sem še pogledala nazaj, a na srečo nama ni sledil. Pravzaprav ne vem ali je kaj hotel ali ne, a občutek ogroženosti je bil močan.

Milejših neprijetnih izkušenj je bilo še več, tako, da pokrivanje in zakrivanje žensk očitno ne dosega svojega namena, prej nasprotno. Kakor tudi ne slogan na plakatih na teheranskem letališču: »Hijab je darilo islamskim ženskam!« Hijab je izraz za naglavno ruto in tradicionalna oblačila za islamske ženske, ki bi naj varovala telo in lepoto žena pred tujimi pogledi. Nam se ni zdelo, da učinkuje.

2011-iran_77

Širaz, mesto vina, poezije in ljubezni

Pravijo, da zna vsak Iranec recitirati kaj od priljubljenega pesnika Hafeza. Ta je umrl že pred stoletji, a je še vedno tako oboževan, da je njegova grobnica pravo romarsko središče. Majhen park v katerem je pokopan, je bil, ko smo ga obiskali, poln ljudi, ki so stali okrog marmornate grobnice, se je dotikali s prsti in zraven mrmrali verze njegovih pesmi.

V Širazu smo obiskali tudi enega izmed najbolj svetih krajev v Iranu, Shah Cheragh, mavzolej kralja svetlobe. Okolica mavzoleja je prekrita s preprogami, na katerih so ljudje sedeli in se prepuščali blaženemu vzdušju. Notranjost mavzoleja je vsa v ogledalih, srebru in zlatu. Ko sem vstopil v moški del mavzoleja, je bilo tam polno mož, ki so se dotikali ogledal in ob tem molili. Iranci častijo svoja božanstva na nam nepojmljiv način.

V Iranu smo si ogledali kar nekaj starodavnih hamamov. Jaz pa sem hotel videti, kako izgleda delujoč hamam in ga želel tudi preizkusiti. Hamam je javno kopališče, harem je nekaj povsem drugega, za vsak primer, če je kdo pomislil… Sabrina se mi je že vnaprej smejala, a jaz sem bil vseeno radoveden in sem hotel videti, kako izgleda javno kopanje v Iranu. Seveda le za moške. Vstopil sem v hamam in se znašel na dolgem hodniku. Odprl sem ena vrata in zagledal sodobni hamam – majhen prostor s tušem na stropu. Po notranjosti se ni valila para, kot sem pričakoval. Prostor ni bil obložen s pisano keramiko, kot starodavni hamami. Zrl sem v navadno betonsko izbo s tušem. Kakšno razočaranje. Seveda, luksuzne hamame so si nekoč gradili le premožni, med tem ko so novodobni hamami – betonske tuš kabine, namenjeni raji.

Razlika med revnimi in bogatimi v Iranu je tudi danes velika, kar se vidi na vsakem koraku. Dobrine namenjene množicam, so zelo poceni. Kruh stane le nekaj centov. Prav tako hrana na ulici, javni prevoz in vstopnine za ogled znamenitosti. Ekskluzivne reči in tuje blagovne znamke, pa so zelo drage. Tako stane na primer vstopnina za ogled največje znamenitosti Perzije, starodavni Perzepolis, 33 centov, uvožen šampon za lase (ki jih ženske tako ali tako ne smejo pokazati), pa 4 evre.

Ko sem se vračal iz hamama, sem se usedel na klop sredi krožišča in opazoval življenje Irancev, kako teče mimo mene. Kot ponavadi, me je kmalu nagovoril nek mimoidoči. Vprašal je, če lahko prisede. Sprva je le vpraševal, jaz pa sem odgovarjal. Šele, ko se mi je zdelo, da sem mu povedal dovolj, sem tudi jaz začel postavljati vprašanja. Takšna o odnosu Irancev do vere, ki si jih drugače v islamskih državah ne upam vpraševati. Mi bo že dal vedeti, ko bom šel predaleč, sem pomislil. A bil je kar zgovoren, povedal mi je vse kar sem želel vedeti. No, skoraj vse, želel sem mnenje moškega o tem, ali ženske nosijo Hijab (pokrivalo), zato ker jim je to všeč ali zato, ker morajo, pa sem se raje ugriznil v jezik (o dojemanju žensk v Iranu bo več napisala Sabrina). Mimogrede, na letališču v Teheranu smo danes zjutraj videli plakat: “Islamic Hijab is a gift to Iranian women“, česar enostavno ne razumem. Kakorkoli, možakar me je povabil, če grem z njim do grobnice pesnika Hafeza, a sem odklonil, saj sem moral nazaj k puncam, ki so me čakale v hotelu.

Širaz je nekoč morda bil mesto dobre hrane, vina, poezije in ljubezni. A mi smo bore malo tega našli. Od islamske revolucije pred dobrini tridesetimi leti, je alkohol v Iranu prepovedan, v »tradicionalnih« restavracijah ponujajo zgolj mesna nabodala in pizze, izkazovanje ljubezni v javnosti pa je prepovedano. Seveda pa smo se v Širazu mudili le nekaj dni, premalo, da bi lahko ocenili kako je tam v resnici, še manj pa, kako ga dojemajo domačini. Enako velja za Iran; v dveh tednih smo obiskali par krajev, spoznali peščico ljudi, bili priča nekaj običajem in si ogledali nekaj znamenitosti. Premalo, da bi lahko izvedeli kaj več o življenju v Iranu, a videli smo dovolj, da vemo, da je resnica daleč od mnenja, ki o tej nerazumljeni deželi velja pri nas.

Na bazarju: 2011-iran_92
2011-iran_91
2011-iran_90

Domačinke oblegajo moške popotnike… 2011-iran_76

… in Hafezovo grobnico: 2011-iran_79

Osamljena Darijeva grobnica: 2011-iran_81

Spokojna… 2011-iran_85

… in malo manj spokojna mošeja: 2011-iran_93


Dvosmerno fotografiranje po japonsko (fotograf na levi ima okrog vratu kakšnih osem fotoaparatov in med tem ko fotografira skupino, en iz skupine fotografira njega) : 2011-iran_75

Več v galeriji.

Aja, pravkar smo prišli domov!

Obisk oaze sredi iranske puščave

Obiskali smo v smogu dušečo se prestolnico Teheran, turistično oazo Esfahan, videti pa smo želeli tudi kako je v puščavi. Z avtobusom smo se odpeljali proti oazi, kjer bi naj videli, kako poteka življenje v puščavi. Tam sicer ni hotelov in restavracij, a nameravali smo se ustaviti le za nekaj uric, da se sprehodimo po puščavski vasici, nato pa ujeti naslednji avtobus, ki bi peljal mimo. A ko se je avtobus, na katerem smo bili, približal vasici, kjer smo nameravali izstopiti, sva se s Sabrino začela vpraševati, če naj res tukaj izstopimo. Pričakovala sva hiške iz blata in peščene sipine, namesto tega pa sva zagledala hiše iz opeke in pusto kamnito pokrajino. Še preden je avtobus utegnil ustaviti, sva sklenila, da tukaj ni ničesar kar bi nas zanimalo. Tako sem šoferju, ki je že ustavljal zaradi nas, nihče drug namreč ni nameraval tukaj izstopiti, dejal, da tudi mi ne bomo izstopili. Debelo me je pogledal, saj sem ga pred tem prosil, naj ustavi, da bi mi želeli izstopiti. Tudi avtobusne vozovnice smo plačali le do sem. Malo mahanja z rokami ter kimanja in uspelo se nam je dogovoriti, da smo ostali na avtobusu, ki nas je tako odpeljal do večjega mesta.

Takoj, ko smo stopili iz klimatiziranega avtobusa, smo spoznali, da je tudi to mesto v puščavi. Bilo je vroče kot v peči. S taksijem smo se zapeljali v center in v prvem poskusu našli čudovit hotel. Hotel je palača zgrajena iz opeke in blata. Na sredi je veliko dvorišče z bazenčkom obdanim z drevesi. Okrog vrta so ležalniki, še najbolj podobni pogradom, prekriti s preprogami in debelimi vzglavniki. Kakšni kontrasti, temno rjava peščena barva blata fasade, živo zelene rastline, moder vodnjak in rdeče pisane preproge. 2011-iran_74 Odvrgli smo nahrbtnike, se zleknili na preproge in se prepustili čudoviti atmosferi.

Ko je vročina popustila, smo odšli na kratek sprehod. Našli smo pekarno, kjer smo pri delu opazovali peke, kako pečejo kruh v peči na drva, tandori. Kupili smo kruh in v sosednji štacuni vedro navadnega jogurta ter se vrnili v hotel. Bil je že večer in ni bilo več vroče, zato smo se povzpeli na ravno streho hotela. Svetlobo so nam dajali reflektorji, ki so osvetljevali bližnji minaret. Posedli smo na preproge, na sredino postavili vedro jogurta, trgali topel kruh in ga namakali v jogurt. Topel kruh in jogurt pod zvezdami na strehi palače iz blata – najboljša večerja v Iranu.

Naslednji dan smo se takoj zjutraj, ko še ni prevroče, odpravili v odkrivanje starega dela mesta. Hiše so zgrajene iz opeke in ometane z blatom. Med njimi se vijejo ozke in zavite ulice, velikokrat tuneli, saj so pokrite. 2011-iran_69 Kar tako na pamet smo blodili po tem labirintu ves dopoldan, dokler nas vročina ni pregnala nazaj v hotel, kjer smo posnemali domačine in delali nič, dokler vročina ni popustila. To je puščavska oaza, ki smo jo želeli videti!

Pogled s terase hotela: 2011-iran_68

V muzeju so se pazniki želeli fotografirati z nami: 2011-iran_70

Qanat – ročno izkopani podzemni vodni kanali, po katerih priteka voda v mesta iz daljnih gorovij: 2011-iran_72

2011-iran_71

Opeke iz blata se delajo na roko: 2011-iran_66

Golobnjak: 2011-iran_65

Pistacija: 2011-iran_63

Zurkaneh – iranska različica bodybuildinga, podprta z bobni in glasnim petjem: 2011-iran_62

Videli smo pol sveta

Isfahan je osrednja znamenitost v Iranu in temu primerno je oblegan s strani turistov. A niti v sanjah se mu zaradi tega nismo nameravali odreči. Že prvo jutro, ko smo se podali v razgledovanje tega imenitnega mesta, smo srečali skupino Slovencev. Povedali so nam, da po Iranu potujejo organizirano od juga proti severu, mi pa njim, da potujemo od severa proti jugu. Ravno prav, srečali smo se na pol poti in si tako delili izkušnje iz poti po Iranu. Isfahan je po naših izkušnjah edini kraj v Iranu, kjer so že slišali za Slovenijo; marsikateri domačin nam je povedal, da je včasih v te kraje prihajalo veliko ljudi iz Slovenije in da jih je zadnje čase precej manj. Torej Slovenci, brž v Iran!

Preden smo prispeli v Isfahan, smo si razen prestolnice, ogledali še nekaj manjših krajev od katerih se nam nobeden ni dovolj prikupil, da bi se tam zadržali več kot dan ali dva. To se je obrnilo na glavo v Isfahanu, opevano mesto se nam je v hipu prikupilo. Ima vse, kar bi lahko od popotniške destinacije želeli in še več. Ponuja bazarje z neskončno paleto orientalskih zakladov, dobre restavracije in čajnice, tako čudovite stavbe in znamenitosti, da ti ob pogledu nanje zastane dih, trge in parke, urejene bolj kot kjerkoli na svetu in nadvse prijazne ljudi. In še veliko več. Skratka raj za vse, ki jih privlačijo lepote sveta.

Osrednji del mesta je Imamov trg, drugi največji trg na svetu, za Trgom nebeškega miru v Pekingu, ki smo ga obiskali pred natanko letom dni. Trg najbolj zaživi pozno popoldan, ko prične vročina popuščati in prijetnejše temperature zvabijo ljudi iz hiš oz. kjerkoli pač se sredi dneva skrivajo, ko so ulice mest v Iranu prazne. Domačini dajejo vtis, kot da je sprehajanje s sladoledom v roki ali posedanje na perzijski preprogi sredi trate, najpomembnejše opravilo dneva. Kadar se nismo mudili v kateri izmed mošej ali drugih mestnih znamenitosti, smo se jim na trgu pridružili tudi mi in se jih trudili posnemati.

Mudili smo se tudi v labirintu neskončnega bazarja, kar pa nas je kmalu utrudilo in smo se želeli okrepčati v čajnici. Nekega možakarja sem vprašal: »Čaj?« Nakazal je, naj mu sledimo. Peljal nas je skozi tako zavite in skrite hodnike bazarja, kamor niti v sanjah ne bi zašli. Pripeljal nas je do kratkega hodnika, v katerem je bil napis WC. Sprva sem pomislil, da je mislil, da iščemo WC, a dal nam je znak, naj gremo skozi vrata na koncu hodnika. Skozi bela vrata smo vstopili v drug svet. Znašli smo se v čajnici, ki je bila videti kot scena iz podzemlja v kakšnem futurističnem filmu. Prostor je bil dolg ozek tunel, kot notranjost bunkerja, na vsaki strani katerega so bile ozke mizice, na njih čajniki, kozarci in vodne pipe. Za mizicami so sedeli mladi, večinoma pari, pili čaj in kadili. S stropa je viselo stotine okraskov vseh mogočih oblik, od lučk, arabskih svetilk, sabelj, orožja, kipcev in drugih predmetov. Fenomenalno, kaj podobnega še nismo videli. Sedli smo za prosto mizo in naročili štiri čaje. Počasi smo srebali vroč čaj, zraven grizljali slaščice podobne ocvirkom in z zanimanjem opazovali ljudi. Ko sem se odpravil k blagajni, da bi plačal, sem moral skozi drug prostor, ki je bil precej podoben prvemu. A tam so za mizicami sedeli samo moški in dim iz vodnih pip ni več dišal po sadju, ampak po precej močnejšem tobaku. To ni lokal za tujce.

A ta dan je bil očitno namenjen temu, da v najbolj turističnem mestu v Iranu, spoznavamo lokale namenjene le domačinom. Med iskanjem izhoda iz bazarja smo postali lačni in zavili smo kar v prvi lokal, kjer smo videli, da nekdo je. Na sredi lokala sta stala dva velikanska pločevinasta kotla, iz katerih sta dva možakarja zajemala hrano in jo stregla. Ko smo od bliže pogledali, smo videli, da je v enem kotlu rumeno-zelena redka juha, v drugem pa temno zelena gosta močnata jed. Maša in Sara sta ob pogledu na to seveda takoj skremžili obraze in se branili, da tega že ne bosta jedli, midva pa sva rekla: »Poskusili bomo, pa kaj bo, bo!« in naročil sem dve porciji. Gosta jed je bila še najbolj podobna pretlačeni zelenjavi z okusom po ovčetini in nama s Sabrino je bila všeč. Maša in Sara pa sta si v juho precej nenavadnega videza in zame nesprejemljivega okusa, nadrobili kruha in pojedli oba krožnika juhe.

Tako smo doživeli eno izmed največjih mojstrovin Perzije, bojda celo Islamskega sveta, Isfahan. Mesto je seveda znano po čem drugem, kot po turistih iz Slovenije, čajnicah in zelenih močnatih jedeh. Mestne znamenitosti smo si seveda ogledali, a te je nemogoče opisati, enostavno jih je treba doživeti.

Ženske, agha in bencin

V Iranu veljajo pravila islama za ženske tudi za naju s Saro, za Mašo pa ne, ker je mlajša od devet let. Zato sva s Saro tokrat s seboj vzeli precej drugačna oblačila kot ponavadi, pa še ta niso dovolj ustrezna. Medtem, ko sva midve v lahkih srajcah, pod katerimi je obvezno še majica, so domačinke v strogo zapetih plaščih do kolen, ki so ponavadi črne barve. Tudi rute imajo večinoma črne, veliko pa jih ima na vrh še črni čador, s katerim se pokrivajo od glave do pete. Ni jim videti, da bi jih vročina motila. Pravzaprav tudi mene tako ne moti. Hitro smo se navadile na zahtevan način oblačenja, saj so vse ženske tako oblečene. Niti na misel mi na pride, da bi imela odpete gumbe na srajci ali da bi slučajno pozabila ruto, tudi ko smo v hotelu.

V sobi v Teheranu smo imeli tuš in umivalnik, ne pa WC-ja. Zato sva si morali s Saro vsakič, ko sva šli na WC ven iz sobe, obleči dolge hlače in srajco ter nadeti ruto. V naslednji sobi smo v kopalnici imeli tuš in WC, ne pa umivalnika. Tako sem morala med umivanjem zob in obraza, imeti na glavi ruto. In še nekaj, niti iz okna hotela ne smeš pogledati brez rute na glavi. No, to pravilo sem že večkrat prekršila.

Druga zadeva je ponižnost, tudi te sem se hitro navadila. Moški je agha (gospod), moški je glavni, vsi nagovarjajo le njega, ga pozdravljajo, mu ponujajo roko in mu zaželijo dobrodošlico v Iranu. Izjemoma kaj rečejo in ponudijo roko tudi puncama, meni nikoli. Davor se je na to vlogo hitro navadil in z zadovoljstvom izrablja svoje na novo pridobljene privilegije. Tudi govoriti je pričel z iranskim naglasom, tako da je res pravi agha. Vendar se njegovi novi privilegiji končajo takoj, ko pridemo v hotelsko sobo. Takrat smo spet punce glavne.

Danes smo se znašli v situaciji, ko ni bil glavni niti Davor, niti me punce, ampak šofer, s katerim smo se peljali v 125 km oddaljeni Isfahan. To je bila najbolj zažigalna vožnja, kar smo jih doživeli. Že ko smo vstopili v avto, smo zaznali vonj po bencinu. Tip je verjetno pravkar polnil rezervoar, sem pomislila. Vendar vonj tudi po nekaj minutah ni bil blažji, ampak je postal vedno bolj neznosen. Dihali smo skozi rute, robčke, odpirali okna, žvečili žvečilne; nič ni pomagalo, hlapi so bili tako močni, kot da bi imel pred nosom vedro polno bencina.

Gostoljubni šofer pa kar med vožnjo vzame termovko, nalije čaj v kristalni kozarec ter nam ga ponudi. Začuden vidi, da imamo rute preko obrazov in da se držimo za nosove. »Ne, ne bomo čaja, smrdi po bencinu!«, mu odvrnemo. On pa se prijazno nasmeji in pritrdi, da ima v prtljažniku steklenice polne bencina. V tistem se domisli rešitve in nas vse poškropi s parfumom. Bili smo zgroženi, saj smo pričakovali, da bo še bolj smrdelo, ampak za par trenutkov je res omilil vonj po bencinu. Po glavi mi je švigalo, da takoj v naslednjem kraju izstopimo in poiščemo drug prevoz, tega ne bomo zdržali. Ampak naslednjega kraja ni bilo, ker smo se peljali skozi puščavo. In kot nalašč, na poti sta bili le nuklearka in rafinerije. Ali bi naj izstopili tam? Potem gledam punci in si mislim, niti lepila človek ne bi smel vdihovati, mi pa vdihavamo bencin s polnimi pljuči. In to uro in pol! Kaj če začnemo bluziti, nam postane slabo, ali se zastrupimo? Ampak izhoda ni, levo in desno le puščava, spredaj prijazni šofer, zadaj pa zaboj steklenic z bencinom. Čez nekaj časa se šofer spomni in nam ponudi še cigarete! Tega sem se najbolj bala, da bo pričel kaditi ob vseh teh hlapih. Prosili smo ga, naj ne kadi, ker nas bo razneslo. On pa je prijazno odkimal, da mu res ni nujno zdaj kaditi. Kljub vsemu »podihanemu« bencinu, smo v Isfahan prispeli le rahlo omotični in prepojeni z vonjem bencina.

Prvi dan v Iranu

Šestintrideset ur zatem, ko smo zapustili dom, smo utrujeni ob sedmih zjutraj po lokalnem času, legli v postelje v hotelu v Teheranu, prestolnici Irana. Šele po krepčilnem spancu, smo se opoldan podali na ulice šestnajst milijonske metropole. Sabrina, Sara in Maša z rutami, 2011-Iran_04 ki jim pokrivajo lase, oblečene v ohlapna oblačila z dolgimi rokavi ter dolge hlače, kot se tukaj za ženske spodobi. Jaz pa privilegiran brez pokrivala in v »oprijeti« majici s kratkimi rokavi. Še dobro, da je dovoljeno obuti sandale brez nogavic, sicer bi v tej vročini zgoreli.

Med sprehajanjem po mestu, smo z zanimanjem opazovali mimoidoče, večinoma moške, saj je žensk zunaj precej manj. Tudi mimoidoči so z zanimanjem opazovali nas, menda popotniških družin v tem koncu sveta ni veliko. Ko smo se na kakšnem križišču ustavili in se ozirali naokrog, v kateri smeri bi nadaljevali pot, me je v angleščini ogovoril moški in povprašal če nam lahko kako pomaga. Zanimalo ga je od kod prihajamo, če smo prvič v Iranu in kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da iščemo bazar in nam je v perzijščini na list papirja napisal navodila in dejal, naj to pokažemo mimoidočim, da nas bodo usmerili. Sara ga je začudena opazovala, kako je pisal nam povsem nerazumljive znake od desne proti levi. Danes so me na podoben način ogovorili še trije moški in nobeden od njih ni z mojimi dekleti spregovoril niti besede, le z menoj. Ti moški, ki so me ogovarjali, so razen receptorja, bili edini ljudje, s katerimi sem lahko spregovoril v angleščini. Izgleda, da se bomo morali naučiti Farsi…

Veliko domačink je oblečenih podobno kot pri nas, le da imajo vse brez izjeme, pokrito glavo in tuniko, ki se konča nad koleni. Redke, predvsem starejše, so od glave do pete odete v črno oblačilo. To, da nosijo lase pod ruto, ni razlog, da ne bi nosile bohotnih pričesk. Videli smo tudi precej prodajaln z lasuljami. Sam tega sicer nisem opazil, a moje punce pravijo, da so bila vsa dekleta naličena. Bolj kot ženski, pa smo se čudili moški modi; pri moških, predvsem mlajših, je videti, kot da so tesno oprijeta oblačila zapovedana.

Po dolgem iskanju, nam je uspelo najti restavracijo, kamor smo odšli na kosilo. Jedilni list je bil le v perzijščini, a imel je majhne fotografije jedi, po katerih smo naročili, bolj ali manj na pamet. Dobili smo obaro, tri vrste mesnih nabodal in vsak en zvrhan krožnik riža. 2011-Iran_01 Vsa zelenjava, kar smo jo dobili, so bile tri polovičke pečenega paradižnika, odločno premalo za nas. Kar pa se mesa tiče, pa je bilo precej močnega okusa, takšnega pri nas ne poznamo. Nič hudega, bomo že našli hrano, ki nam odgovarja, še vedno smo jo.

Teheran je velemesto, ki je za naš okus odločno preveliko in preveč zadušljivo, da bi se v njem zadrževali. Ogledati si nameravamo le še kakšen muzej, nato pa gremo naprej iskati kaj manjšega in bolj obvladljivega.

Že prvi dan v Iranu nam je postregel s precej zanimivi prizori iz vsakdanjega življenja te, na zahodu tako nerazumljene dežele. Sedaj je večer in v upanju, da nam bo potovanje v Iranu prineslo še več razodetij, se odpravljamo spat.