Navdušen nad fjordi

V Oslu sem se odločil, da namesto naravnost na sever, zavijem na zahod, med fjorde. O Oslu nimam kaj za povedati, saj sem se tam zadržal le toliko, da sem menjal denar in nekaj ur vedril v turističnem uradu. Po turističnem središču sem se sicer sprehodil, kaj več pa ne.

Noč me je ujela visoko v hribih, kar sem opazil šele naslednji dan, ko sem se spustil v dolino, kjer je bilo veliko topleje. Hribi so tukaj že na nekaj sto metrih višine, gozdna meja je na okrog tisoč metrov in tam so že ledeniki. Šotor sem postavil, kar na obcestnem postajališču.

Naslednji dan se je začelo to, po kar sem prišel. Ceste se vijejo gor in dol, levo in desno, na eni strani so modra ledeniška jezera, na drugi gozdovi, skratka pravljica. V enem trenutku se peljem skozi gozd, naredim par ovinkov navzgor in že sem v gorah. Nato par ovinkov navzdol in že se vozim čez fjord. No, s trajektom, čez most, ali pa skozi tunel. Ti so strašni: včeraj sem se peljal skozi 11 kilometrskega, ki je bil delno neosvetljen. Na moji strani ceste ni bilo nikogar, nasproti pa so ves čas vozili avti in me zaslepljevali in to 11 kilometrov! Težko je ohranjati smer na motorju v takšnih razmerah. Ko sem zapeljal iz tunela, sem si oddahnil, a že čez minuto, je bil naslednji, le pet kilometrski. Pred 25 kilometrskim, ki je mimogrede, najdaljši tunel na svetu, pa sem raje zavil čez gore, a ne zaradi neprijetne vožnje skozi tunel, temveč zaradi razgledov.

Od jutra do večera se vozim, tudi po dvanajst ur. Seveda se vmes ustavljam, da se razgledam in kaj pojem, a v glavnem vozim in uživam. Fotografije prihodnjič.