Nekatera potovanja so takšne vrste, da jim s tem, ko jih imenujemo potovanja, delamo krivico. Kadar gre za zahtevne in dolgotrajne vzdržljivostne preizkušnje, so le te rdeča nit, ne potovanje v smislu spoznavanja novih dežel in ljudi. Ta del je namreč le kulisa samega dogajanja, ki pa je v resnici osredotočeno na neke vrste preizkušnjo. Na primer, kolesarjenje čez Novo Zelandijo je bilo zame vzdržljivostna preizkušnja, ne potovanje. Čudovita dežela je služila le za ozadje in teren, ki sem ga izbral za najzahtevnejši kolesarski podvig, kar sem se jih lotil. Že same priprave so bile takšne, da sem se osredotočil na telesne, psihične in logistične priprave. Na to, kar me bo v Novi Zelandiji pričakovalo z vidika radovednega obiskovalca, se takorekoč sploh nisem pripravljal. Zaradi tega sem tam zagotovo izpustil kakšno znamenitost. A po resnici povedano, se me te v glavnem niso niti dotaknile.
Resda velja, da je cilj pot, a pot ni vedno ista. V smislu, da se na različnih potovanjih napajamo iz različnih virov. Enkrat so to naravne znamenitosti, drugič kulinarika, tretjič strme ceste, ki vijugajo čez gorske prelaze ali kaj podobnega. Lahko pa je osrednja znamenitost potovanja, če ga spet tako poimenujem, preizkušanje lastnih zmogljivosti. Na nek način so potovanja skoraj vedno kombinacija obojega. Na še tako lagodnem potovanju z agencijo, kjer v največjem udobju potujemo od ene do druge znamenitosti, so na preizkušnji tudi naše zmogljivosti. Po drugi strani pa na še tako zahtevnem podvigu, kot na primer, solo zimski vzpon na Triglav, kjer so naše zmogljivosti na zahtevni preizkušnji, ne moremo mimo tega, da ne bi kot turist uživali v razgledih. Četudi se rad lotevam zahtevnih preizkušenj, je v meni toliko radovedneža, da te preizkušnje najraje počnem zunaj, obdan s prekrasno kuliso. To je tisti občutek, ki nas, ljubitelje gora, prevzame, ko po napornem vzponu prilezemo do razglednega vrha. Takrat se notranje zadovoljstvo ob tem, da smo prestali naporno preizkušnjo in ganjenost, ki jo v nas predrami pogled na prekrasno okolico, združita v neke vrste ekstazo. Zato solze in vriski na vrhu Triglava niso nič nenavadnega.
Upam, da se iz tega pisanja ne razume, da je to treba početi sam. Nikakor. Večdnevno pešačenje po Ribiški poti na Portugalskem, motoristično potovanje po Kašmirju ali Patagoniji in podobni vrhunci, ki jih na potovanjih doživljava s Sabrino, vzbujajo zelo podobne občutke. Pravzaprav imajo skupna doživetja dodano vrednost, saj so podvojena. Saj se spomnimo, kaj je o tem na bok zapuščenega avtobusa zapisal nesojeni iskalec sreče, Christopher McCandless, mar ne? Žal imajo potovanja, na katere so odpravimo predvsem zato, da preizkušamo lastne zmogljivosti, eno zelo slabo lastnost. Namreč, bolj, kot se približamo mejam lastnih zmogljivosti ali jih celo presežemo, večje je tveganje. Brez tveganja pa ne moremo govoriti o preizkušanju lastnih zmogljivosti, pustolovščinah in potovanjih.
S tem ne želim povedati, da so potovanja, kjer se bolj kot z znamenitostmi, ukvarjamo z obvladovanjem tveganj, vredna več. Nikakor. Če nas osrečuje, da potujemo tako, da v potovanje vložimo najmanjšo možno količino napora in da se izogibamo vsakršnim tveganjem, pač potujmo tako. Tiste na drugem koncu tega spektra, ki pa potujejo tako, da je zanje cilj prestajanje zahtevnih preizkušenj in soočanje s tveganji, pa bi morda le spomnil, da se čim pogosteje ozrejo in naužijejo prizorov iz okolice. Meni se slednje pripeti kar pogosto, ko postane preizkušnja prehuda. Ko sem preveč izčrpan, ko je nevarnost prevelika ali če o težavah preveč razmišljam, enostavno pozabim, kje sem in zakaj sem tam. A izčrpanost in nevarnost mineta, tako, da se mi fokus slej kot prej povrne. Razmišljanje o težavah pa me je že kdaj potegnilo v zajčjo luknjo, iz katere se nisem vrnil in sem moral potovanje zaključiti. Zato se mi zdi to, da se, ko smo še tako zatopljeni v preizkušanje lastnih zmogljivosti, redno predramimo in ozremo naokrog ter se zavemo okolice in tega, zakaj smo tukaj. Ne le zaradi razgledov. To je lahko v nekaterih situacijah ena najboljših metod za obvladovanje tveganj. Da takrat, ko nam zmanjka poguma, moči, upanja ali česa podobnega, pomislimo na to, zakaj smo tukaj, kjerkoli že. Če se navežem na Novo Zelandijo, naj povem, da tako zlahka, ko sem iz tega vidika prestal to preizkušnjo, že dolgo nisem nobene. Bi rekel, da zato, ker sem psihičnim pripravam posvetil več pozornosti, kot kadarkoli. O tem sem precej razmišljal in se na to pripravil vnaprej, tako, da me zajčja luknja niti za trenutek ni premamila.