Še niti prve polovice potovanja po Japonskem nisva oddelala, ko sva se ponovno znašla v Osaki. Na kratko, le za eno noč, da sva oddala prtljago, ki sva jo imela viška in zanjo v kovčkih na motorju ni bilo prostora. Že to, da sva v tri motoristične kovčke uspela stlačiti vso opremo za večtedensko motoristično potovanje, je čudež. Skupaj s šotorom, blazinami, spalnimi vrečami, kuhinjo itd., zato je bil resen izziv vse skupaj stlačiti v kakšnih 100 volumenskih litrov razpoložljivega prtljažnega prostora. Iz tega vidika je bilo hladnejše in bolj vlažno vreme dobrodošlo, saj sva imela takrat več oblačil na sebi in so kovčki lažje dihali. A v prvem delu potovanja, ko sva se potepala severneje, sva imela toplejše vreme, kot kasneje, ko sva se odpravila na južna otoka Kyushu in Shikoku. Najbrž zato, ker je bil že skrajni čas, da se prične jesen, saj ima osrednja Japonska bolj ali manj enak razpored letnih časov kot je pri nas.
Tukaj sva kampirala povsem sama. Tudi sicer so bili kampi skorajda prazni, saj je bilo očitno sezone za kampiranje že konec. To naju ni niti najmanj motilo.
Naslednje jutro sva se podala na kratek pohod, saj je Sabrina v gozdu odkrila nekaj čarobnega. Gozd je bil posut s prisrčnimi majhnimi kamnitimi figurami, za katere sva se poučila, da predstavljajo 500 Rakan-ov oz. razsvetljenih učencev Bude.
Plaža Higashihama in sipine Tottori, onkraj katerih je Vladivostok.
Pogled na vrt z imenom Hakusaseishō-tei.
Matcha latte, kot ga strežejo v pivovarni v Hirošimi. Seveda strežejo tudi pivo, a to ni tako fotogenično.
Srhljiv pogled na kraj, kjer je padla atomska bomba.
Otorii oz. vrata svetišča Itsukushima so menda najbolj fotografiran objekt v tem delu Japonske.
Na srečo sva bila zelo zgodnja in sva na oblegan otoček prispela pred trumami obiskovalcev. Tudi na najvišji vrh Komagabayashi povzpela v samoti. Razlika med tem, ko sem med svetimi ali kako drugače privlačnimi kraji sprehajaš sam, ali v gneči, je neopisljiva.
Nekaj ur kasneje je vse skupaj izgledalo takole.
Zato sva se trudila, da sva slikovite kraje obiskala v tistih urah, ko še ni gneče. Kadar pa to ni bilo mogoče, sva se zapeljala do kakšnega bolj odročnega kraja, ki ga posledično obišče manj ljudi in je zato privlačnejši od sicer bolj impozantnih, a bolj obleganih.
Svetišče Motonosumi s 123 rdečimi torii-ji.
