Nazadnje sem zapisal, da oprema vpliva tudi na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Naj to trditev utemeljim z nekaj primeri. Pred časom sem se namenil prehoditi eno od pešpoti v gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji, a sem moral pustolovščino zaradi napačno izbrane obutve predčasno prekiniti. Pohoda čez Velebit nisem prekinil, a sem se zaradi slabe ležalne podloge vsako jutro zbujal polomljen. Na kolesarjenje po Goričkem nisem vzel stolčka za kampiranje in sem večer presedel na hladnih tleh. Naslednje jutro me je tako usekalo v križu, da sem klical Sabrino, da je prišla pome z avtom in me odpeljala domov. Ko sva se nekaj let nazaj z motorjem odpravila proti Lofotskim otokom na sever Norveške, sva se morala obrniti nazaj proti domu, preden sva dosegla sever. Zgolj zato, ker nisem pravočasno menjal verige in sva to morala narediti na Norveškem, kar naju je stalo preveč dragocenih dni. Saj tudi avto, motor, kolo in druga prevozna sredstva, so nenazadnje del popotniške opreme, če z njimi potujemo in je zanje tako, kot za vsak drug kos opreme zaželeno, da služijo namenu. Prigod s potovanj, ki so se nam pripetile zaradi slabe opreme, je vsekakor še precej več. Sicer je res, da so prigode del potovanj samih in da tvorijo trajne spomine. A ko moraš zaradi tega, ker si pri opremi varčeval (na kakršenkoli način, ne le z denarjem), potovanje v daljno deželo predčasno prekiniti, je to silno neprijetno. Vsako leto večkrat pomislim na to, da Sabrini Lofotske otoke še dolgujem in da morava enkrat tja.
Sam nisem niti zbiratelj, niti ljubitelj butične opreme ali blagovnih znamk. Že davno tega sem zapisal: “kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik.” Še danes mislim tako za vsak kos opreme, ki ga uporabljamo na potovanjih. Pri opremi me navdušujeta predvsem uporabnost in kakovost. Sploh kadar gre za opremo, ki ni namenjena množični uporabi in na svetu obstaja manjše število proizvajalcev, ki jo proizvajajo. Na primer, ultra lahke, a kakovostne in zanesljive plinske gorilnike proizvajata Primus in MSR. Zagotovo obstaja še kakšna znamka, a v trgovinah z gorniško opremo, ki sem jih obiskal menda že na vseh celinah, kaj drugega skoraj ne najdeš. Priznan je tudi ameriški Coleman. Njihov gorilnik sem kupil za potovanje čez Afriko, saj deluje na praktično vsako gorljivo tekočino in sem tam vsak dan kuhal na bencin. Mislim, da nisem še nikoli kampiral brez gorilnika, saj je zame kuhanje na prostem takorekoč obvezen del rituala, ko spim zunaj. Tudi pitno vodo sem si nemalokrat pripravil s pomočjo ognja. Skratka, zanesljiv gorilnik je nepogrešljiv kos opreme.
Omenil sem ameriško blagovno znamko, zato bi ob tem želel nekaj, kar sem spoznal skozi uporabo vseh mogočih kosov opreme, prav posebej izpostaviti. Pri opremi, na katero se lahko glede kakovosti, zanesljivosti in uporabnosti najbolj zanesem, je oprema, na kateri piše Made in USA (četudi je proizvodnja kje drugje). Moj šotor, spalna vreča, ležalna podloga, gorilnik, termovka, pohodne palice, nogavice, vodni filter in še kaj, so narejeni v ZDA. Prav neverjetno je, kako zanesljiva in uporabna je ameriška oprema, ne morem je dovolj prehvaliti. Verjamem, da to lahko zveni nezaslišano, saj imamo tudi v Evropi nekaj zelo resnih proizvajalcev omenjene opreme. A po mojih izkušnjah je oprema, ki sem jo kupil v ZDA, razred zase. Domnevam, da tudi zato, ker je Amerika še danes dežela, kjer se je silno preprosto mogoče podati na pustolovščino v izjemno odročne in divje kraje, precej stran od civilizacije. Skratka tja, kjer ni prostora za opremo, ki bi zlahka odpovedala.
Še ena malenkost v zvezi z opremo na potovanjih se mi zdi vredna omembe. Pomembno predvsem takrat, ko opremo prenašamo z lastno energijo in se moramo odreči marsičemu, da ne preobtežimo nahrbtnika ali česarkoli pač. Sam sicer prisegam na minimalizem, a spet ne do skrajnosti, da bi rezal zobno ščetko, krajšal vezalke in kaj podobno ekstremnega. A s seboj vedno vzamem kakšno stvar, za katero bi marsikdo ocenil, da je odveč. Morda res, a asketizem mi nikoli ni bil blizu, zato se nekateri nenujni opremi preprosto nikoli ne odrečem. Luxury item oz. luksuzni kos opreme pravijo temu. Tako s seboj nosim nekaj, kar sicer ni nujno imeti s seboj, a mi nudi tolikšno zadoščenje, da sem za to pripravljen prenašati dodatno težo. Po drugi strani pa se zlahka odrečem rezervnim kosom toplih ali dežnih oblačil.
Ne glede na vse, je pri opremi vedno tako, da sklepamo neštete kompromise. Katero opremo kupiti, katero opremo nositi s seboj, kateri opremi se odreči in tako naprej. Sicer oba reka, manj je več in od viška ne boli glava, lepo zvenita, a niti eden, niti drugi nista univerzalen recept za to, da nam bo pustolovščino, na katero se odpravljamo, uspelo izpeljati do konca. Univerzalnega recepta za opremo, brez katere ne gre, ni. A vendar je nasvetov o tem, kateri kos opreme je najboljši in katero opremo vzeti ali ne vzeti s seboj, nešteto. Sam ne zaupam niti sodobnim vplivnežem, niti starim modrostim, ampak sebi. Najbolj zanesljiv recept za to, da izberemo takšno in le tisto opremo, ki jo bomo potrebovali, so naše lastne izkušnje. Seveda pa tega, da oprema občasno odpove, da enkrat nečesa ne bomo potrebovali, naslednjič pa bomo prav to pogrešali, tudi lastne izkušnje ne bodo preprečile.
Namesto, da bi na večdnevni zimski pohod v gore, ko so koče že zaprte, nosil več litrov vode, je lažje nositi majhen plinski gorilnik. Da tega, kakšno razkošje je v takšnih razmerah pripraviti in pojesti topel obrok, niti ne omenjam.
Na lansko pohajkovanje po Malti sva vzela le najnujnejše, saj sva otok prepešačila od kraja v kraj in vso prtljago ves čas nosila na hrbtih.
Prav tako na Portugalskem.
Rezervne obutve, razen natikačev, nimamo nikoli s seboj. Če smo jo kdaj imeli, se sedaj ne spomnim. Ko nas namoči, kot se nam je zgodilo v enem od Wadijev v Jordaniji, čevlje posušimo.
Korejskemu motoristu, ki sva ga srečala nekje na brezpotjih Tadžikistana, najbrž ni manjkal noben kos opreme.
Nevada, ZDA. Ko prostoren avtodom ni dovolj in si zadaj pelješ še terenca.
