Dajanje popotniških nasvetov je nehvaležno opravilo. Čeprav morda nehvaležno ni prava beseda, saj ne gre za občutek pomanjkanja hvaležnosti, temveč prej za pomanjkanje uporabne vrednosti ali smiselnosti tovrstnega svetovanja. Naše potrebe, želje, zmogljivost, prag bolečine, stopnja angažiranosti, dojemanje tegob, pripravljenost odrekanja in tako naprej, se od posameznika do posameznika zelo razlikujejo. Že pri istem posamezniku se te lastnosti lahko razlikujejo glede na trenutno stanje. Enkrat smo v boljši fizični formi, kot drugič. Enkrat imamo čas, drugič nimamo denarja, tretjič nimamo sopotnika. Enkrat smo zelo motivirani, da bi se nekam odpravili in načrtujemo naslednje potovanje, drugič nam potovanja sploh ne dišijo. S Sabrino še po vseh letih potovanj zelo rada izbirava naslednjo destinacijo in še raje potujeva, a nikakor ne vedno. Pravzaprav nama najbolj ustreza biti doma. A ko naju zasrbijo pete, odrineva. Seveda skladno z najinimi potrebami, zmogljivostmi, željami in vsem drugim, kot ustreza nama, ne nekomu drugemu. Zato postavljam pod vprašaj smiselnost iskanja nasvetov nekoga drugega, ki ima na področju potovanj sicer izkušnje, a povsem drugačne potrebe in zmogljivosti. V trenutku, ko pride do situacije, ko se srečata tisti, ki nasvet išče in tisti, ki nasvet daje, je menda najuporabnejša lastnost empatija. Čudovita lastnost ljudi, ki se znajo vživeti v nekoga drugega. Le tisti, ki to obvladuje, lahko ponudi nasvet, krojen po meri tistega, ki ga potrebuje.
A dajanje nasvetov je ljudem ljubo opravilo. Bi rekel, da celo vedno bolj, glede na porast števila raznoraznih vplivnežev, ki z razdajanjem nasvetov celo služijo. Kot, da je empatijo nadomestila všečnost in nas to, kar nam ima nekdo za povedati, zanima manj, kot to, da nam je všečen. Tako zlahka prezremo, da nasveti, ki jih pridobimo preko zaslonov, najbrž niso krojeni po naši meri. Ne le to, lahko so popolnoma nezdružljivi z našimi željami, zmožnostmi idr., kar lahko privede do resnih težav. Zato bi si želel, da so izkušeni popotniki bolj pazljivi pri tem, kako svetujejo manj izkušenim. Na to je tudi mene opozarjala Sabrina, ko so se name obračali starši majhnih otrok in spraševali kako potovati z otroki. Zato sem še danes zadržan pri dajanju nasvetov in to silno nerad počnem na splošno. To, kar sem počel z nekaj zadnjimi objavami na temo opreme, je bila izjema, ki so jo narekovale posebne okoliščine. Zelo rad pa odgovorim na neposredna in konkretna popotniška vprašanja, če le imam kaj izkušenj na konkretno temo. Sploh na vprašanja, ki v meni zbudijo skomine na katero od večjih pustolovščin in moram v ta namen prebrskati po spominu, da najdem odgovor, s čemer del pustolovščine tudi sam podoživim.
Res pa je, da popotniki, ki so do spoznanj in s tem privilegija dajanja kredibilnih nasvetov prišli po notranji motivaciji, izgubljajo bitko s sodobnimi vplivneži. Z notranjo motivacijo mislim na potovanja, na katera se človek odpravi zaradi osebnega zanimanja, veselja, radovednosti, občutka smisla in podobnih razlogov, pri čemer je na prvem mestu doživljanje na samem potovanju. Za razliko od potovanj, ki služijo nekemu drugemu namenu, oziroma so potovanja le sredstvo za dosego nekega drugega cilja. Kakorkoli, verjamem, da je vir motivacije za naša potovanja tisti, ki za kredibilnost popotniških nasvetov, ki jih dajemo, naredi največ. A glede na dandanašnji, ko se daje več kredibilnosti všečnosti, kot čemerkoli drugemu, je več, kot očitno, da se motim.
Na srečno ni nič absolutno, kaj šele ničevo, saj je, ne glede na trende, tudi danes mogoče dobiti kakšen uporaben nasvet iz pr(a)ve roke. Če le vemo, kaj nas zanima in koga vprašati.