Pričakovanja

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.

15 komentarj/a/i/ev na “Pričakovanja

  1. Deda in Babi

    Binči,zelo lepo napisano.Mislim da si največ pričakovala od Indije,vse ima dobre in slabe plati.Srečno pot še naprej.Objemčke in poljubčke.

    rečnor

  2. MANJA

    Pozdravljena družina Bračko.
    Ja Sabina, to drži kot pribito; KO SE INDIJI PREPUSTIŠ, RESNIČNO UŽIVAŠ. Zato se jaz vračam nazaj, od koder sem končala (Goa) in nato v Keralo.
    Uživam ob branju vaših dogodivščin na potovanju. Hvala, da lahko delček delim z vami. Uživajte naprej in srečno pot povsod, posebej domov.

  3. roman

    kak lepo Sabrina pogrešam tvoj oooooooooooooooooooooooooooooommmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm 🙂

  4. sonja sintler

    Da človek lahko okusi in vidi lepe stvari, mora poznati in doživeti tudi tiste manj lepe. Vam je na vašem potovanju dano vse, lepo in tisto manj prijetno. Naj vam ostane v spominu predvsem lepo! Tudi fotke od silvestrovanja so videti prav romantične, zato veselo in pogumno v novo leto 2010 in naj se vam zgodi čimveč lepega! No, na mariborskem pohorju pa že deluje nova vzpenjača. Gor je bila strašna gužva, pa mislim, da se je začela vojna, vsaj tak je pokalo. lp Sonja

  5. Robert

    Zdi se mi, da potopis postane živ šele ko popotnik pove kaj kje tudi ni štimalo. Zelo lepo si opisala, iskreno in doživeto, kako ima potovanje mnogo barv in mnogo obrazov in pripada nam vsakega malo. Naj vas življenje uči ampak naj vas tudi varuje nevidna roka. Srečno 2010.

  6. Devid

    Alooooooo!

    Že dolgo se nismo brali. Veseli nas, da ste vredu in polni energije.
    Sedaj se približujejo zadnje ure pred vstopom v novo leto.
    Želimo Vam, da ga preživite čim bolj srečno z željo, da potovanje mine brez velikih zapletov.Ostanite zdravi…saj to je najbolj pomembno.

    Madonca špricer je fajn mrzl…pivo se pa tud hladi..:)))

    SREČNO!!!!!!!

  7. Meri

    Draga Sabrina, Maša, Sara in Davor,

    Želimo vam še polno novih, bogatih doživetij, srečanj s prijaznimi ljudmi, dragocenih spoznanj in še vse ostalo…
    Hvala, da nam ob prebiranju vaših zapisov omogočate, da se tudi mi vsaj za trenutke odmaknemo od sivine vsakdanjosti.
    SREČNO!

    Meri in ostali Lorenčiči

  8. Tanja

    Hvala, da delite svoje izkušnje prek vaših čudovitih člankov. Vedno komaj čakam na naslednjega. Počutim se kot takrat, ko sem bila majhna in mi mama zvečer ni več dovolila brati in sem morala na nadaljevanje zgodbe čakati na naslednji dan.
    Lp iz silvestrskega (nič zasneženega, ampak sončnega in toplega) MB in naj vam leto 2010 prinese še mnogo lepih doživetij.

  9. tomaž,ingrid,neli,žiga,niko

    Tudi jaz se pridružujem ostalim-še sami smo prevečkart izkusili, kaj pomeni precveč pričakovati.Tako se sedaj prepuščamo življenju kaj nam bo prineslo in res pomaga-lepo nam je.
    Uživajte še naprej in z veseljem pričakujemo nova doživetja na vašem potovanju.

  10. neja

    Dober članek:) mi je všeč tolele s pričakovanji…ker je še kako res!

    Kot je napisal predhodnik, ostanite taki kot ste, ter srečno 2010,želim vam polno novih nepričakovanih dobrih doživetij!!!

    lp iz Dolenjske

  11. Simona

    Hvala, hvala, hvala!
    Že nekaj časa si želim Indije in upam, da mi jo leto 2010 prinese. Hvala, da si mi pokazala, kako jo najboljše in najlepše doživim, saj imam tudi sama pričakovanja…
    Srečno pot še naprej!

  12. Sekica

    zelo zanimiv članek o tvojem duhovnem potovanju skozi Indijo in tud zelo težko pričakovan, saj vem, koliko ti je Indija pomenila 🙂 Najbolj všeč mi je quote od deepak chopre (daj napiši mi na mail v kateri knjigi je to).

  13. bibi266

    Nikoli nisem razumel kako veste, da ste nekje vse videli in da je sedaj treba it naprej.Vidim, da se na potovanju srečujete tudi stvarmi, ki niso najbolj prijetne in seveda te ne smemo predolgo držati v spominu .Lepo štartajte v leto 2010…………..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.