Pričakovanja

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.