Prvi, drugi, tretji, četrti… gumidefekt v Afriki

V Keniji sem opravil prvi in edini servis motorja na poti čez Afriko. Saj bi naj na celotni celini le Nairobi premogel enega spodobnega serviserja motorjev. Seveda to ne drži, kar sem občutil na lastni koži oz. plehu. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, bi najbrž prišel lažje čez Afriko brez tega servisa. A tega, kar je bilo, ni mogoče spremeniti, zato o tem nima smisla razpredati. Skratka, na servisu sem zamenjal tudi zadnjo gumo, ki so jo afriška brezpotja dodobra zdelala. zdelana zadnja guma

Po »tehničnem» postanku v Nairobiju, saj si tam nisem ničesar ogledal, sem se odpravil tja, kamor se ne sme, proti severu Kenije. A kot sem omenil že zadnjič, je bila zame to edina pot proti Etiopiji, deželi, ki me je od afriških najbolj mikala. Severni del Kenije je ena sama puščava, zato je bilo treba ta del poti dobro načrtovati v smislu oskrbe z gorivom in vodo. (Zanimivo, a ne? Ko se odpravljamo na morje v Istro, imamo dolge sezname z desetinami potrebščin, brez katerih si ne znamo predstavljati desetdnevnega oddiha ob morju. Ko se znajdem sredi Afrike, v eni izmed najbolj neprijaznih pokrajin na svetu, odvisen le od samega sebe, razmišljam le o tem, da bom imel dovolj vode in goriva.)

Na mojo žalost oz. veselje so cesto proti Etiopiji pred kratkim asfaltirali, tako da so potovanje skozi enega najnevarnejših predelov Kenije skrajšali iz sedem na dva dni. S tem so zmanjšali pridih avanturizma, a tudi število oboroženih napadov na popotnike, kar je vsekakor pozitivno.

Tako ga lepo šibam po prazni ravni cesti, puščavna pokrajina dokler seže oko in nikjer žive duše, sam v kenijski puščavi
skratka, raj za avanturistično motoristično potovanje. A seveda le, dokler se nič ne pripeti. Tokrat se je!

Zapis iz dnevnika:
»Naenkrat sem začutil, da me zanaša. Takoj mi je bilo jasno, da imam prazno gumo (čeprav se mi je to zgodilo prvič v življenju). S polno močjo sem zavrl na sprednjo zavoro, da bi se teža iz zadnjega kolesa prenesla na prednje, saj ni manjkalo veliko, da bi me pri kakšnih 120 kilometrov na uro začelo metati po cesti. Ustavil sem se in se v hipu zavedel situacije. Hudo sem se ustrašil! Ne spomnim se situacije, ki bi me nazadnje tako pretresla. Ko sem stopil z motorja, sem se ves tresel. Tako mehka kolena sem dobil, da sem se moral prijeti motorja, res hudo. Čez glavo mi je zletelo sto scenarijev, a sem se v nekaj minutah obvladal in se sistematično lotil dela.»

Po kakšnih dveh urah trdega dela in pomoči nekega možakarja, ki se je pripeljal mimo, sem se odpeljal naprej. Bil sem presrečen, da mi je uspelo sneti kolo in gumo, zamenjati zračnico in vse skupaj vrniti nazaj na pravo mesto. Hkrati pa sem bil prestrašen, saj sem se zavedel, kako ranljiv sem, tam bogu za hrbtom, sam v Afriki. V prvi vasi sem se ustavil, saj sem videl nekoga na mopedu in sem upal, da mi pomaga zakrpati zračnico, ki sem jo potreboval za rezervo. Izkazalo se je, da je vaški učitelj v plemenu Samburu. V senci pod drevesom se nama je pridružilo še nekaj fantov, tudi vaška policaja, ki sta me presunila s pojavo. Čisto prava, pravcata afriška bojevnika, opremljena zares, ne zaradi festivala ali poziranja pred kamerami. Bila sta namreč zadolžena za varnost v plemenu.
Samburu bojevnika

Naslednji dan sem imel ponovno gumidefekt. Dan zatem tretjega. Dan zatem četrtega. Vsak dan sem klical domov, tokrat prvič Sabrini nisem upal povedati, kaj se mi dogaja. Psihično sem bil dokaj zdelan, saj sem mislil, da je zame pot čez Afriko zaključena. A sem nadaljeval.

Več prihodnjič.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.