Premišljeno in prostovoljno odreči se nečemu, kar te v življenju izjemno osrečuje in plemeniti tvoj čas na tem svetu, je težka odločitev. Tako težka, da se ne spomnim, kdaj v življenju sem naredil karkoli podobnega. Zato te odločitve ne morem primerjati s čemerkoli drugim, za kar sem se v življenju samovoljno odločil. Odločil sam, ne da bi kdorkoli drug s kakršnimkoli namenom skušal vplivati name. Niti enkrat samkrat me nihče ni niti vprašal, če nameravam kdaj to narediti, tako očitno močan del mene je to, čemur se sedaj odrekam.
Včeraj je iz naše garaže nekdo drug odpeljal moj motor. Prodal sem ga. Osmi in daleč najboljši motor, ki sem ga imel v lasti v 40-letni karieri motorista in edini, po katerem nimam namena kupiti naslednjega. Sabrina me je včeraj v garaži, potem ko je motor odpeljal, s solznimi očmi gledala in čakala, kdaj mi bodo pritekle solze, a mi niso. Odločitev sem sprejel pred natanko tremi tedni in jo že ponotranjil, zato je bil trenutek, ko je motor odpeljal iz garaže, le še slovo.
S tem zaključujem neko obdobje potovanj in z njim tudi seznam motorističnih potovanj na teh straneh.
Zagotovo me bo kdaj dajala nostalgija in bom objavil kakšno fotografijo s katerega od motorističnih potovanj. A tokrat le tri: s prvega, najboljšega in zadnjega motorističnega potovanja.
Maroko 1997.
Afrika 2016.
Hrvaška 2026.
