Nazadnje sem zapisal, da nadaljujem z opisom opreme, ki jo uporabljamo na zahtevnejših potovanjih. A vmes je prišlo do situacije, da sem moral opremo odnesti na teren, zato danes ne bom pisal o opremi, ampak o terenu. Že v lanskem juniju sem načrtoval, da obiščem Dolomite kot pohodnik, saj tega že zelo dolgo nisem naredil. A jo je potem zagodlo vreme in sem na to pozabil. Pravzaprav sem v lanskem letu pohajkovanje po hribih, oziroma nahrbtnik, obesil na klin, saj sem se v resne hribe odpravil le enkrat. Leto se je obrnilo in s Sabrino sva se nameravala odpraviti v Dolomite na tradicionalni motoristični potep. Tudi ta načrt se je izjalovil, je pa na površje priplaval moj načrt za pohod čez Dolomite. V ponedeljek sem se tega domislil, v torek spakiral in v sredo že hodil. Izbral sem eno od tako imenovanih veznih poti čez Dolomite, Alta Via 1.
Sem mislil, da Dolomite poznam, saj sem jih obiskal večkrat, kot lahko preštejem, zato me je nepoznavanje tega, kaj Alta Via 1 pravzaprav je, presenetilo. Namreč, gre za silno popularno pot, na katero se v zadnjih letih podaja vedno več ljudi, ki v resnici niso pohodniki, a so se iz takšnih ali drugačnih razlogov zanjo odločili. Podobno, kot v slovenskih gorah, kot lahko v zadnjem času preberemo v poročanju gorske reševalne službe. Seveda je to, da se ljudje odpravijo v gore, kjer ves dan pohajkujejo ob čudovitih prizorih, lepo. Za večino najbrž tudi bolje, kot bolj ležerni način preživljanja dopusta. A toliko Američanov, Kitajcev in Japoncev, kot v Dolomitih, že dolgo nisem videl na enem mestu. Priznam, da se na to še nisem privadil, čeprav se mi zdi, da veliko potujem. V smislu, da ko grem nekam v naravo, a sem tam soočen z multikulturnimi trumami obiskovalcev, tega ne zmorem prav procesirati. Podobno, kot takrat, ko v sladkem bonbonu naenkrat okusiš pekoč čili. Nikakor s tem ne želim povedati, da je s tem karkoli narobe, razen tega, da imam očitno težave jaz, saj se ne uspem dovolj hitro prilagoditi na novodobno realnost potovanj in pohodništva v naravi, da sem bolj korekten. Moje prve vtise o tem, kaj je hribolazenje, so pač izoblikovali časi rdečih volnenih nogavic in Kekčevih klobukov, polnih značk. Nostalgijo na stran, Dolomiti so zakon in to, da jih imamo Slovenci pred pragom, je naravnost čudovito.
Pešpot Alta Via 1 se začne pri Brajniškem jezeru oz. Lago di Braies oz. Pragser Wildsee, nedaleč od Toblacha, majhnega kraja tik ob italijansko-avstrijski meji, slabe tri ure zahodno od Kranjske gore. Pešpot se zaključi v bližini kraja Belluno. Dolga je kakšnih 120 kilometrov in se pri tem povzpne za kakšnih 7.000 višinskih metrov. Zanjo se priporoča od 8 do 12 dni. Prenočevati je mogoče v planinskih kočah, ki jih je na vsej dolžini poti nekje deset do petnajst. Za tiste, ki so najbolj na komot, da tako rečem, je organiziran celo prevoz prtljage od koče do koče. Prav ti parametri so tisti, ki delajo to visokogorsko pešpot tako privlačno za množice iz vsega sveta, saj jo je mogoče z dobrim načrtovanjem dokaj preprosto prehoditi, tudi če nisi pohodnik ali v najboljši kondiciji. Žal to pomeni, da so skoraj vse postelje v vseh kočah rezervirane že vsaj pol leta vnaprej. To zahteva zares skrbno načrtovanje in da se poznaš dovolj dobro, da veš, koliko ur dnevno boš prehodil in temu ustrezno rezerviraš prenočitev v pravi koči za vsak dan poti. Eno leto vnaprej! Ne glede na vreme, se razume. Sam ne funkcioniram tako, da bi o nekem pohodu razmišljal že eno leto vnaprej in to celo do te mere, da bi tako daleč rezerviral in plačal prenočevanje za vsako noč. Sicer sem nekaj podobnega že počel, ko je šlo za nek resnično zahteven podvig na drugem koncu sveta, a mi je podrobno načrtovanje tako daleč vnaprej resnično odveč in tega ne želim početi. Zraven tega toliko vnaprej ne vem, koliko bom lahko prehodil v enem dnevu. Ne vem, če bo takrat lepo vreme. Ne vem, če mi poti ne bodo preprečile druge, pomembnejše obveznosti. A saj o tem, da mi je to, da sem lahko spontan, neskončno bolj pomembno od še tako skrbno načrtovanega potovanja, sem že velikokrat pisal. Zato sem se na ta način lotil tudi pešpoti Alta Via 1 in nisem ničesar rezerviral vnaprej. Šele prvi dan sem videl, koliko kilometrov dnevno lahko prehodim. Tako sem koče, do katerih sem mislil, da bom prišel ta dan, poklical dopoldan ali en večer prej. Vedno se je našla postelja ali vsaj pograd zame. Res pa je, da sem kak dan za to moral poklicati štiri koče, saj so bile prve tri, ki sem jih klical, povsem polne in niso imele niti ene proste postelje. Povrhu so to zasebne koče, ki nimajo takšnega planinskega poslanstva, kot smo ga (bili) vajeni v slovenskih gorah. Pravzaprav se jim niti ne reče koča, ampak rifugio, kar v slovenščini pomeni zavetišče, kar je še toliko bolj neskladno s tem, da so to bolj gorski hotelčki s toplim tušem in avtomatom za kapučino, kot zavetišča za planince. Kakorkoli, vsem temu se je seveda treba prilagoditi, sicer tja nima niti smisla hoditi. Želim le opisati stanje, kot ga doživljam sam. Verjamem, da je večdnevno pohajkovanje po visokogorju brez zagotovljenega spanca na varnem, rizik, ki ga marsikdo ni pripravljen sprejeti. A meni, kot sem omenil, to ustreza. Hoja po robu v Dolomitih je tako lahko tudi metaforična.
Začetek poti pri jezeru Braies.
Rifugio Biella.
Tofane, meni najljubše gore v Dolomitih.
Pešpot.
Jezero Limo.
