Karaoke v taksiju in zlobne opice

Karaoke so v barih Azije zabava številka ena. Mi pa jih nismo doživeli v baru, ampak nekoliko drugače. S taksijem smo se peljali iz večernega sejma proti hotelu. S taksistom sva sedela spredaj, punce zadaj. Na radiu v taksiju se je vrtel Bob Dylan, Blowing in the wind. Sabrina se je spomnila, da jo je to pesem pela Maši in Sari, ko sta bili manjši in potiho zapela skupaj z radijem. Ko je taksist to zaslišal, je pritisnil na nek gumb in sredi armaturne plošče se je pojavil TV zaslon velikosti žepne knjige. Na zaslonu se je vrtel videospot in besedilo pesmi, ki se je obarvalo glede na glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov. Karaoke! Oči so mi padle iz jamic. Ko sem se znova zavedel, smo Sabrina, taksist in jaz soglasno peli »The answer, my friend, is blowin’ in the wind, The answer is blowin’ in the wind« Vožnja do hotela nam je bila zato prekratka, saj smo lahko zapeli le tri pesmi. »To moramo kupiti, ko pridemo domov!« je navdušeno rekla Sara, ko smo izstopali iz taksija.

Eno noč smo bili gosti pri zloglasnih domorodcih iz Bornea, plemenu Iban, nekoč lovcih na glave. Prenočili smo v »longhouse«, dolgi hiši, v kateri je nekoč živelo 500 ljudi, danes jih tam živi le še nekaj deset. Gostiteljica nam je povedala, da že dolgo niso več lovci na glave, ko pa sem ji s prstom pokazal na človeške lobanje, ki so kot trofeje visele s stropa, je le zamahnila z roko in rekla »To je iz starih časov«.

Na obali Bornea smo obiskali narodni park Bako, kjer je možno srečati precej divjih živali. Tukaj ni hotelov, so le kolibe v lasti javnega podjetja, ki skrbi za narodni park. Ko smo vstopili v eno izmed teh kolib, kjer bi naj prespali dve noči, je Sabrino, ko je videla notranjost, popadel smeh. Smeh tiste vrste, ki te popade, ko se večkrat zapored znajdeš v neprijetnih in brezizhodnih situacijah. Morda že postajamo podobni Azijcem, saj se ti nikoli ne razburjajo, na vsako težavo odgovorijo z »OK« in nasmehom.

Odložili smo nahrbtnike in hitro ušli iz kolibe. Še preden smo prišli do goste džungle, smo opazil divje bradate svinje, kako med kolibami stikajo za hrano. Niso tako lepe, kot tista domača, s katero smo si pred dnevi delili kopalnico pri plemenu Iban. Na poti skozi džunglo smo imeli srečo, saj smo v krošnjah dreves tik nad glavami, zagledali nekaj opic Proboscis, ki živijo le na Borneu. Imajo precej nenavaden, velik nos in sodčkast trebuh. So pa bile do nas precej prijazne, za razliko od opic Makako. Med hojo po džungli smo srečali pohodnika, ki sta nepremično stala sredi ozke potke. »Zlobne opice«, je dejal eden od njiju, »ne pustijo naju mimo«. Res je bilo na poti pred njima kakšnih deset majhnih sivih opic in vse so gledale proti nam, kot da bi nam želele povedati, da tukaj nismo dobrodošli. »Skušala sva priti mimo in so naju pregnale nazaj« sta še povedala pohodnika. Preden smo prišli, sem prebral, da so Makaki najbolj neustrašne opice, kar jih je. Da bi se pa mi njih bali? S tal sem pobral dolgo vejo palme, jo kot sabljo usmeril predse in zakorakali smo mimo opic. Pohodnika sta nam sledila in ko smo prišli mimo, sta rekla: »Hvala, da ste nas rešili pred opicami«.

Kasneje se je izkazalo, da so te opice vendarle bolj prebrisane. Po končanem trekingu smo se usedli na terasi pred restavracijo v gozdarskem naselju. Maša in Sara sta si prislužili vsaka vrečko čipsa, midva pa liter in pol jabolčnega soka. Naenkrat je Sara zakričala, izza hrbta se ji je približala opica, ji ukradla čips in jo ucvrla nazaj v džunglo. V naslednjih nekaj minutah je bilo na terasi nekaj opic, ki so ukradle čips še iz ene mize (ja, samo čips se dobi tukaj izven časa obratovanja restavracije). Maša se je svojega čipsa oklepala z obema rokama in kričala na vsako opico, ki se ji je približala. Pravi šov.