Wellington je še ena od prestolnic, ki sem jih na poti po svetu obiskal zgolj zaradi logističnega postanka, ne zaradi vsebin, s katerimi bi potešil radovednost. Znamenitosti, kot vožnja z gondolo, botanični vrt, muzej ali stavba parlamenta, me enostavno ne pritegnejo. Sploh, kadar potujem sam. Saj sem jih videl in obiskal že nešteto, zato čas, ki ga imam v takšnem velemestu na razpolago, izkoristim za kaj drugega. Najprej sem moral v pristanišče urediti vozovnico za plovbo s trajektom čez zloglasno Cookovo ožino. Nato sem moral poiskati serviserja za kolo, ki bi me bil pripravljen vzeti preko vrste, saj sem imel le pol dneva časa. Kolo (ameriško-švicarske znamke, narejeno na Tajvanu, kupljeno v Sloveniji preko nemške spletne trgovine in nato v kartonski škatli poslano na Novo Zelandijo) s katerim sem kolesaril, je bilo sicer novo, a je zaradi zahtevnih razmer na tri tisoč kilometrski poti zahtevalo, da servis obiščem kar štirikrat. Nekaj reči se je strgalo, nekaj zlomilo, nekaj zrahljalo in tako naprej. Po eni strani se mi to zdi več napak, kot bi si želel, a po drugi strani ni bila nobena tako resna, da bi mi preprečila nadaljevanje poti, kar bi lahko bil hud udarec. Gnati težko natovorjeno kolo tisoče kilometrov po ozkih in strmih ter razdrapanih gozdnih stezah, čez potoke, morje, v dežju, prahu in blatu, seveda terja svoj davek. Zato sem obiske servisov jemal kot sestavni del poti.
Natovorjena Zver ali The beast, kot so moje natovorjeno kolo, zaradi nadpovprečne teže, poimenovali ob dvigovanju na palubo. V ozadju Wellington.
Pohvaliti moram tudi serviserje, saj so mi svoj čas namenili takoj, ko sem se nenajavljen pojavil na vratih delavnic in so videli, da sem del Tour Aotearoa. Razen v Wellingtonu, kjer me prvi serviser ni hotel sprejeti, drugi pa me je za servis naročil na naslednji dan. Kar sem na nek način tudi pričakoval, saj imamo ljudje v velikih mestih drug do drugega precej drugačen odnos kot v manjših krajih. Povrhu mi je serviser v Wellingtonu zlomil nosilec menjalnika, katerega nadomestni del sem nato moral plačati jaz, a bil sem zadovoljen, da je kolo pregledano in pripravljeno za nadaljevanje poti. Nikakor pa ne toliko, da bi mu, kot je serviser sam predlagal, dal oceno s petimi zvezdicami. Tako imam na Wellington zares lep spomin le na izvrsten sladoled, ki sem si ga tam privoščil na Račjem otoku na Kubanski ulici.
Wellington.
Z Wellingtonom sem za seboj pustil severni otok Nove Zelandije in prvo polovico poti ter tako lažje zadihal. Prvič zato, ker mi je nekaj ljudi, s katerimi sem se zapletel v pogovor povedalo, da je južni otok precej lepši od severnega in tega sem se silno veselil. Drugič zato, ker so mi kolesarji zaupali, da je južni otok hitrejši, v smislu, da je lažje narediti več kolesarskih kilometrov na dan. Tretjič pa zato, ker sem šele tukaj, na polovici poti začel verjeti, da mi bo uspelo prekolesariti do cilja. Doslej sem namreč kolesaril od jutra do večera in včasih celo več, saj sem bil nenehno pod pritiskom, da moram vsak dan priti čim dlje. Tako sem postanke delal načrtno in sem bil takorekoč od jutra do večera v neke vrste naglici. Seveda sem si privoščil tudi posedanje, celo stolček sem tovoril s seboj s tem namenom. A bil sem pod vtisom, da čas ni moj zaveznik, zato sem trudil optimizirati vse, kar sem počel. Na primer, že zvečer sem si pripravil načrt za obroke za naslednji dan. Na takšnem podvigu redno zagotavljati izčrpanemu organizmu zadostne količine energije predstavlja silno zahtevno nalogo. Pogosto sem porabil več kot 5.000 kCal dnevno, kar pomeni, da sem jih moral, oziroma sem se trudil, da jih toliko tudi vnesem. To je dvakratnik priporočenega dnevnega vnosa kalorij, kar je zame predstavljalo precejšnjo obremenitev v več pogledih. Tako sem, če je bilo mogoče, obiskal trgovino pozno popoldan, pred prihodom v kamp in nabavil vse potrebno ter na zemljevidu označil lokal, kjer bi lahko naslednji dan naredil postanek za kosilo. A poštene obroke, ki sem jih imel sredi dneva v gostilni, lahko preštejem na prste. Če sem jo našel, sem postanek za kosilo najraje naredil v pekarni in si privoščil kar po dve piti. Novozelandske mesne pite bi lahko jedel vsak dan, tako slastne so. Kar se mene tiče, so pite novozelandska narodna jed. A v resnici sem najpogosteje čez dan jedel to, kar sem imel s seboj, saj trasa v glavnem ni speljana skozi kraje ali mimo gostiln. Vem, da se s tem, kaj in koliko dati v usta, ne ukvarja vsak, a zame je oskrba telesa z zadostno energijo na takšnem podvigu eden ključnih dejavnikov za dosego cilja.
Seveda sem se trudil jesti okusno, ne le kalorično hrano, a občasno sem moral pojesti tudi kaj, kar je šlo s težavo po grlu. “Takeaway” pravijo lokalom, kjer strežejo hitro pripravljeno hrano. Po tem “fish-and-chips”, zavitem v papir, sem se jim na daleč izognil.
Že prvi pogled na Te Waipounamu, kot je južni otok imenovan v maorščini, mi je dal vedeti, da bo tukaj drugače.
Picton je pristanišče, kjer sem se izkrcal v poznem popoldanskem soncu in začel z drugim delom kolesarskega breveta Tour Aotearoa.
Kostanj zori konec marca, s šestmesečno zamudo oz. pol leta hitreje, kot pri nas.
Psihadelično osvetljen tunel, na koncu katerega je dvigalo, s katerim sem se dvignil za sto metrov nad mesto.
