V Indiji vzljubimo McDonalds in Korejo

Mesec dni potujemo po Indiji in šele sedaj smo prišli v prvo turistično mesto. Varanasi, eno izmed najbolj svetih mest v Indiji, kjer verniki s kopanjem v sveti reki Ganges sperejo vse svoje grehe. Mesto je zelo živo, gneča je nepopisna, komaj se prebijamo med kravami, ljudmi, rikšami, motorji, živalskimi iztrebki. V labirintu ozkih uličic nas občasno dohiti sprevod pogrebcev, ki na nosilih nesejo skrbno povito truplo, namenjeno na grmado. Zrak je prežet z vonjem po urinu in iztrebkih, še dobro, da je toliko smoga…

Na obrežju reke se odvijajo verski obredi, pisane ceremonije. Nešteto je beračev, invalidov, svetih mož, prevarantov in vernikov. Pisana druščina. Eni se v reki kopajo, drugi umivajo perilo, tretji živali. Malo nižje ob reki se vali dim, tam na grmadah sežigajo trupla, katerih pepel družina pokojnega strese v sveto reko. Iz spoštovanja do žalujočih se ne zadržujemo predolgo, kljub temu, da je prizor pred nami zelo nenavaden.

Punce se v Varanasiju najbolj razveselijo McDonalsa, ki smo ga nazadnje obiskali pred več kot dvema mesecema. Hrana v Indiji je za njih skoraj neužitna, saj je vedno pikantna. Kljub temu, da naročimo nezačinjeno, je skoraj vedno preveč pekoče, da bi lahko jedle. Natakarje in kuharje, ki druge, kot pekoče hrane ne poznajo, pa je nemogoče prepričati, da je to za punce preveč pekoče. Tako da medtem, ko jaz uživam v indijskih curryijh in masalah, punce mnogokrat jedo le kuhan riž, pomfrit, indijske kruhke, ali sladke juhice. Njihovo veselje nad McDonaldsom je razumljivo.

Iz Varanasija hitro pobegnemo v mirnejše mestece Lucknow, za katerega je Maša ugotovila, da njegovo ime izvira iz te luknje, ki je zijala sredi ceste. Prvo mesto v Indiji, ki nam je všeč. Neobkoljeni z drugimi turisti in domačini, ki ponujajo vsemogoče in nemogoče, obiskujemo čudovite mestne znamenitosti: tržnice, mošeje, grobnice in druge mogočne stavbe.

Indijske poroke so, kot marsikaj v Indiji, posebne. Povorko, ki gre skozi mesto, spremljajo nosači, ki imajo na glavah lestence, med seboj povezane z žico, priklopljeni pa so na dizelski generator, ki ga vleče kolesar! V hotelu, kjer bivamo, se ravno odvija bogata indijska poroka. Povabijo nas v dvorano, kjer z veseljem opazujemo dogajanje na poroki in poskušamo pekoče prigrizke. Naslednji dan, ko zapuščamo hotel, je za ta poročni par tretji od štirih dni kolikor traja poroka. Pred hotelom na pravljično okrašeni kočiji, v katero je vpreženo šest belih konj, sedi ženin obdan s svati. Pomahamo jim v slovo in zapustimo Lucknow.

Ko dovolj dolgo potuješ, spoznaš, da so najboljše stvari in doživetja tista, ki niso na eni izmed »Best of« lestvic. Edinstveni, najlepši, najbolj ekstravagantni in naj… Taj Mahal, brez slabe vesti preskočimo. Namesto tega se napotimo v kaotično prestolnico, Delhi. Tudi tukaj so najveličastnejše zgradbe grobnice. Čudim se temu svetu, kjer mora za ugodje nekega mrliča trpeti toliko živih.

V Delhiju slučajno zaidemo v turistični urad Koreje, kjer nas prijazni in izjemno ustrežljivi Korejci založijo z gradivom, darili in obilico informacij. Ko odidemo, jim Sabrina navdušeno pove, da je bila to najboljša storitev, kar smo je bili deležni v Indiji.

Sedaj smo v majhnem kraju Jaisalmer, na obrobju indijske puščave, blizu Pakistana. Zdi se nam, kot da smo se znašli sredi pravljic iz Tisoč in ene noči: sonce, pesek, kamele, maharadže, možje v turbanih, peščeni gradovi, palače…

Tako nam je všeč, da si privoščimo dopust, oddih od Indije. Naš hotel ima celo okno, ki ga je možno odpreti, skozenj gledati in nekaj videti. Ja, v Indiji je to privilegij.