Babica gre na jug

Smo na Šrilanki. S Sabrino sva v Indiji razmišljala, kam naprej, se prevetriti od Indije. Zadnjih nekaj tednov v Indiji smo preživeli na morju, želela sva nekam, kjer je potrebno delati, potovati. Ampak v januarju je tudi ponekod v Aziji zima, sneg in mraz. Že Indija je tako velika, da ko na enem koncu sneži, je na drugem koncu tropska vročina, kako ogromna je šele vsa Azija. Torej kam? Nekam na toplo, nekam, kjer je drugače. Tako sva se klub bližajočim se volitvam na Šrilanki in strahu, da bo podobna Indiji, odločila, da gremo na Šrilanko.

V času novoletnih praznikov, ko smo klicali domov, je Sara rekla babici, naj nas obišče na Šrilanki. Še isti večer sem dobil sms, da ima letalsko vozovnico! Maša in Sara sta bili navdušeni. Skupaj z babico smo se namestili na rajski plaži, potovanje in šolo pa za dva tedna obesili na klin in se šli dopustnike. No, tako smo mislili. Zdržali smo devet dni, nato pa najeli avto z voznikom in odrinili v notranjost te zanimive dežele, naj tudi babica izkusi potovanje! Danes smo se tri ure vozili v prenatrpanem vlaku. Na srečo smo imeli sedeže in pogled skozi okno je bil izjemen, tako, da ni bilo prehudo.

Notranjost Šrilanke je čudovita. Gore, posejane s plantažami čaja, riževa polja, začimbni vrtovi, deževni gozdovi. Sedaj smo v kraju Nuwara Eliya, skoraj 2000 metrov nad morjem. V sobi 150 let starega kolonialnega hotela nas greje kamin, saj je zelo mrzlo.

Strah, da je Šrilanka podobna Indiji in da se bomo znova soočili s »čudesi« Indije, je bil odveč. Ljudje so drugačni, mehkejših potez, večinoma budisti, hrana je boljša, stvari so bolj urejene.

Všeč nam je.

Še to:
Spremenil sem zaporedje prikaza v galerijah, tako, da se na začetku prikazujejo nazadnje dodane fotografije. Posodobil sem tudi zemljevid obiskani kraji.