Zašli smo na jugozahod Kitajske skoraj do meje z Burmo, v Šangri-la, znan iz romana Lost Horizon, kot kraj večne mladosti, raj na zemlji. Pravzaprav je uradno ime mesta Zhongdian, v Šangri-la so ga preimenovale mestne oblasti, da bi privabile turiste. Staro mestece je polno trgovinic s spominki in turističnih restavracij.
Sledu o mističnem samostanu in gori iz romana, ni. To ni raj po našem okusu, od tod je treba proč. Na voljo sta dve možnosti, dobrih 20 ur z vlakom ali dober teden z lokalnimi avtobusi čez Tibetansko planoto. Seveda smo izbrali slednjo. Meje s Tibetom nam ni bilo dovoljeno prečkati, smo pa lahko obiskali tibetanska naselja izven Tibeta.
Mraza na tej višini ne manjka. Na srečo smo se oskrbeli z dodatnimi toplimi oblačili, preden smo se podali v višave. Te smo imeli oblečene tudi med spanjem, saj kurjave ne uporabljajo, ali pa zakurijo le ko je zadnja sila. Povprečna letna temperatura je tri stopinje celzija, letno je več kot 200 dni pod ničlo.
Za nami je osemdnevna avantura čez ene izmed najbolj nedostopnih krajev na svetu. V vodniku piše, da je ta cesta ena izmed najvišjih, najtežavnejših, najbolj nevarnih in najlepših cest na svetu. Z avtobusi smo vijugali čez zasnežene gorske prelaze,
nad vrtoglavimi prepadi in neverjetnimi razgledi do višine skoraj 5000 metrov nad morjem.
Spali smo na višini nad 4000 metrov. Težav zaradi višine skorajda nismo imeli. Le dan, ko smo se peš vzpenjali na 4100 metrov k sveti gori Chenresig, sta Maša in Sara imeli glavobol. Sara, ga je premagala s spancem, Maša pa tako, da je zajahala konja, ki jo je nesel nekaj sto metrov nižje.
Himalaja in Tibet sta za nami, tokrat zares.
Kar uživajte, vidim da se vam sploh ne mudi domov.
Pa vendar je že, malo tečno, ker že dolgo ni bilo poštenega piknika. Kmalu se vidimo – čuvajte se. Vsem skupaj en velik pozdrav.
Bravo! Vsaka čast! Kar kurjo polt dobim, ko to berem! Res ste vsi parvi “cari”!
No, vidiš Davor, da nisem jaz edina, ki bi rada bla v drugem življenju tvoj otrok 😉
Videl sem vse vrste kaubojev, ameriške, australske ,južnoameriške gauče, celo italijanske, kitajske pa prvič. Bravo Sara In Maša.
Všeč mi je vaša radovednost, kam vse se še ne boste podali? Kaj pa strah, ali ga sploh poznate? Naj vam bo sreča naklonjena še naprej in čakam še na veliko lepih zgodbic. Lep pozdrav Sonja
Spoštovana družina Bračko Veselje je spremljati vas in vaše zanimive zgodbe na tako zahtevnem potovanju. Naj vas sreča spremlja še naprej lp Sara
p.s. fotografije s potovanj so fantastične
Tokrat pa je za spremembo lepo brat, da ste vi na mrazu, ko nas že vedno bolj greje spomladansko sonce. 😉 Danes na 1 maj se tudi mi malo odpravljamo na “potovanje” na Pohorje, ki je prebuja v sveži majsko zeleni barvi! Uživajte. Z veseljem čakamo nove spise in opise in orise vašega potovanja! Lep pozdrav iz domovine! B&Z
Kaj bi jaz kot otrok dal, da bi me starši peljali v vzhodne obronke Tibeta 🙂 To bo puncama pustilo nekaj neprecenljivega za celo življenje! Bravo!!
mater uživate!višina bi bila moj problem!ja vi ste naši potovalci in avanturci..prava družina Indiana Jones.Vi uživate,tudi mi odhajamo v Italijo.Uživajte Bračkoti moji..še malo pa še vidimo!!
Radi vas imamo! Maka,Kaja,Maja in Matjaž