Adijo Kitajci, pa brez zamere

Potovanje po Kitajski je za nami; od Hong Konga do Pekinga, 46 dni, 20 hotelov, tisoče kilometrov z avtobusi in vlaki. Potovali smo po Kitajski in nekaj iskali, ne vem kaj, vem pa, da tega nismo našli.

Kitajsko zapuščam ravnodušen. Nisem razočaran, nisem veliko pričakoval, je pa izkupiček od Kitajske precej manjši od vloženega truda. Saj pogled na pande me je raznežil, vožnja čez Tibetansko planoto mi je pognala strah v kosti, tisoče glinenih vojščakov v Xianu me je navdušilo in Kitajski zid mi je vzel dih. A vendar sem nekaj pogrešal. Morda odnos, kakršnikoli odnos z domačini, s Kitajci. Nič. Nobenega pravega stika. Nihče nas ni vprašal »Hello, where are you from?« ali »Hi, how are you?«. V vseh Azijskih deželah, ki smo jih prepotovali, so nas to nenehno vpraševali. Zanimalo jih je od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo, če nam je njihova dežela všeč. Kitajcev nismo zanimali. No, saj če živiš v državi s tisoč petsto milijoni ljudi, ti je res lahko malo mar za štiri popotnike, ki povrhu niti ne razumejo tvojega jezika. A vseeno, pristen odnos z ljudmi, predvsem tistimi izven uhojenih turističnih poti, je najboljši način spoznavanja dežele in to smo na Kitajskem pogrešali.

Pred enim mesecem, sem napisal »Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč«. Če se sedaj vprašamo tako, kot smo se po potovanju po Indiji:

Nam je bila Kitajska všeč? Niti ne.
Bi se še vrnili? Ne.

Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Kitajska je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo jo obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.

Še zadnje fotografije Kitajske:

Na Kitajskem nismo uspeli najti skupnega jezika. 2010-Kitajska_108

Največje mestno obzidje na svetu, Xian. 2010-Kitajska_104

Osem tisoč glinenih vojakov straži cesarjevo grobnico v Xianu. 2010-Kitajska_105

Vojaki pred grobnico Mao Zedonga niso glineni, a so nepremični. 2010-Kitajska_101

Prepovedano mesto, nekoč domovanje Kitajskih cesarjev. 2010-Kitajska_102

Trg Nebeškega miru, znan po nemiru. 2010-Kitajska_100

Kitajski zid, znamenitost, ki sem jo največkrat videl, predel sem jo obiskal. Mislil sem, da me ne more presenetiti, a ko sem ga zagledal sem osupnil. 2010-Kitajska_97

Več v galeriji.

Devet mesecev

Devet mesecev na poti. Čas, v katerem lahko nastane nekaj tako popolnega, kot je človek. Človek je prilagodljivo bitje. Imamo dokaze. Devet mesecev menjavamo podnebja, države, obraze okoli nas, menjavamo prevozna sredstva, postelje, oblačila in obutev, menjavamo način in vrsto prehrane, menjavamo način obnašanja. Vse prenesemo, večinoma z nasmehom, včasih pa tudi z nejevoljo in jezo. Ampak preživimo in gremo naprej.

Nekatere stvari so v tem času postale rutinske. V nov kraj vedno prispemo z javnim prevoznim sredstvom. Čeprav smo po dolgih, ponavadi neudobnih vožnjah velikokrat utrujeni, lačni in sitni, se brez obotavljanja lotimo iskanja hotela. Včasih s taksijem, včasih peš. Lažje je s taksijem, ker so nahrbtniki težki, ampak kljub temu je bolje iti peš, se po poti ustaviti in povprašati pri vsakem, na prvi pogled primernem hotelu. Sobe, ki nam je všeč in v kateri bi z veseljem preživeli nekaj časa, ni lahko najti. Zgodi se, da je ena soba premajhna, druga smrdi, tretja je lepa, ampak predraga, v četrti ni tople vode. Ampak na koncu se iskanje obrestuje in ponavadi najdemo sobo, ki nam je všeč. V sobi se ne obiramo predolgo, odložimo prtljago in gremo ven, na ogled ali kaj pojest. Ko se vrnemo v sobo, sledi umivanje in pranje perila. Pralnega stroja nimamo s seboj, zato ga večino časa nadomeščam jaz. Perilo operem v hotelskih umivalnikih, kar ni vedno najbolj priročno. Sušenje perila v hotelskih sobah je prava umetnost, saj mora biti suho do naslednjega jutra, ko gremo naprej.

Likalnik in likanje? Nikoli mi nista uspela prirasti k srcu in tudi zdaj ju prav nič ne pogrešam. Se pa zalotim, da pričnem nehote pospravljati in čistiti po sobi in kopalnici. Moje delo je tudi pakiranje. Za to sicer ne potrebujem veliko časa, ker imam vse sortirano po vrečah, je pa težava, da so nahrbtniki sčasoma vedno bolj polni. Izprazniš navlako, oddaš odvečna oblačila in glej, čez en mesec je nahrbtnik spet prepoln. Znova čistka.

Človek potrebuje res malo stvari, pa se tega ne zaveda, dokler ni v situaciji, da mora vse svoje premoženje nesti na lastnem hrbtu. Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?

Pobeg iz raja

Zašli smo na jugozahod Kitajske skoraj do meje z Burmo, v Šangri-la, znan iz romana Lost Horizon, kot kraj večne mladosti, raj na zemlji. Pravzaprav je uradno ime mesta Zhongdian, v Šangri-la so ga preimenovale mestne oblasti, da bi privabile turiste. Staro mestece je polno trgovinic s spominki in turističnih restavracij. 2010-kitajska_91 Sledu o mističnem samostanu in gori iz romana, ni. To ni raj po našem okusu, od tod je treba proč. Na voljo sta dve možnosti, dobrih 20 ur z vlakom ali dober teden z lokalnimi avtobusi čez Tibetansko planoto. Seveda smo izbrali slednjo. Meje s Tibetom nam ni bilo dovoljeno prečkati, smo pa lahko obiskali tibetanska naselja izven Tibeta.

Mraza na tej višini ne manjka. Na srečo smo se oskrbeli z dodatnimi toplimi oblačili, preden smo se podali v višave. Te smo imeli oblečene tudi med spanjem, saj kurjave ne uporabljajo, ali pa zakurijo le ko je zadnja sila. Povprečna letna temperatura je tri stopinje celzija, letno je več kot 200 dni pod ničlo.

Za nami je osemdnevna avantura čez ene izmed najbolj nedostopnih krajev na svetu. V vodniku piše, da je ta cesta ena izmed najvišjih, najtežavnejših, najbolj nevarnih in najlepših cest na svetu. Z avtobusi smo vijugali čez zasnežene gorske prelaze, 2010-kitajska_95 nad vrtoglavimi prepadi in neverjetnimi razgledi do višine skoraj 5000 metrov nad morjem. 2010-kitajska_94

Spali smo na višini nad 4000 metrov. Težav zaradi višine skorajda nismo imeli. Le dan, ko smo se peš vzpenjali na 4100 metrov k sveti gori Chenresig, sta Maša in Sara imeli glavobol. Sara, ga je premagala s spancem, Maša pa tako, da je zajahala konja, ki jo je nesel nekaj sto metrov nižje. 2010-kitajska_90

Himalaja in Tibet sta za nami, tokrat zares. 2010-kitajska_92

Med Kitajci brez kitajščine

Na Kitajskem se primerjamo z domačini in ugotavljamo, da so večinoma manj občutljivi, manj zahtevni in mnogo bolj trdoživi od nas. Veliko stvari, ki nas motijo, oni niti ne opazijo. Mi se ob prvem mrazu zavijamo do vratu in si natikamo klobuke, oni pa, kot da mraza ne čutijo, zdravih rdečih lic hodijo okrog le v puloverjih ali tankih jaknah. Tudi dekleta oblečenega v tradicionalna oblačila vasice Baisha mraz ne moti. 2010-Kitajska_71

Med vožnjo z avtobusom si nekateri na strežaj odprejo okna, tako, da jim mrzel veter več ur piha v obraz. Mi se čudimo, zakaj to počnejo in kako vzdržijo, saj nas zebe že zaradi prepiha, ki nastaja ob tem. Kljub prepovedi, na avtobusih strastno kadijo, edini ki jih to moti, smo spet mi. Tudi odpadki se odmetavajo kar na tla. To je normalno. Nihče niti ne reagira, ko se mu prazna plastenka ali prižgan cigaretni ogorek privali pod noge.

Na podeželju imajo odprta stranišča, po sredini teče kanal, vmes so za »zasebnost« postavljene manj kot en meter visoke pregrade. Po tem kanalu potujejo iztrebki vseh trenutno prisotnih na stranišču. Ko se zravnaš iz čepečega položaja nehote vidiš druge prisotne, ki opravljajo potrebo. Ampak pomanjkanje intimnosti niti ni najhujše. Najhujša sta smrad in umazanija, ki sta včasih prehuda, tako da smo iz takih stranišč že večkrat namrgodeni in neolajšani pobegnili. Nisem pa videla Kitajcev, da bi se zmrdovali nad takšnimi stranišči, res prenesejo veliko več kot mi.

Kitajci radi jedo, jedo dobro, raznovrstno in veliko. 2010-Kitajska_70
2010-Kitajska_60 In to se jim prav nič ne pozna, njihova telesa so drobna in čvrsta. Debelega človeka zlepa ne vidiš. Jedo vse mogoče in nemogoče: pse, žabe, kače, podgane, kobilice, kuščarje, drobovino, morske kumare, alge in stvari, ki jih ne znam niti poimenovati, nič se jim ne gnusi. Mi nekaterih od njihovih jedi še gledati ne moremo. Zlahka jedo tudi pikantno hrano, ena od redkih besed, ki smo se je naučili v kitajščini je »bujola«, kar pomeni brez čilija – nepikantno. 2010-Kitajska_65

Čeprav ne znamo kitajsko in Kitajci večinoma ne angleško, nam je zaenkrat uspelo še povsod priti in vse kar smo potrebovali, dobiti. To je predvsem zaradi njihove podjetnosti. Pri storitvah so hitri in zanesljivi. Kljub temu da je jezikovna ovira navidez nepremagljiva, se da zaradi njihove pripravljenosti in učinkovitosti, vse dogovoriti.

In da ne bom pisala samo o Kitajcih, še nekaj stvari, ki smo jih mi počeli in doživeli v zadnjih tednih:

Čudili smo se množici plesalcev pod taktirko Mao Ze Donga. 2010-Kitajska_69

Ogledali smo si starodavno mestece Dali, ki je bilo Sari še posebej všeč. 2010-Kitajska_63

Raziskali smo Lijiang, mesto ob vznožju Himalaje, 2010-Kitajska_56 kjer še danes uporabljajo tri nivojske studence, zgornjega za pitno vodo, srednjega za pranje zelenjave in spodnjega za pranje perila. 2010-Kitajska_57

V soteski, ki jo je preskočil tiger, tako vsaj pravi njeno ime (Tiger leaping gorge), smo se namučili na dvodnevnem trekingu. 2010-Kitajska_47

Na nebu smo sredi dneva videli mavrico okoli sonca. 2010-Kitajska_52

V gozdu smo pustili Janka in Metko. 2010-Kitajska_49

Naužili smo se čudovitih prizorov. 2010-Kitajska_45

In našli pokrajino, ki nas je spomnila na Slovenijo. 2010-Kitajska_51

Več v galeriji.

Smo turisti ali popotniki?

Na potovanjih radi opazujemo ljudi, domačine. Najraje tiste izven turističnih krajev, ki še ne vidijo zaslužka v vsakem tujcu. Krajem, ki so preveč turistični, se skušamo izogibati. Seveda ne za vsako ceno, če nas kraj res zanima, ga obiščemo. Machu Picchu na primer dnevno obišče 2500 ljudi, a bi vseeno želeli biti med njimi. Pred časom, ko smo sami potovali po avstralski divjini in nekaj dni nismo srečali nikogar, smo prispeli do skale Uluru, ki je največja znamenitost Avstralije. Obiskovalcev se je trlo. Počutili smo se utesnjeno, a smo se kljub temu prilagodili.

Na okolico in nov kraj kamor prispemo, se ponavadi hitro privadimo. Seveda se ne moremo privaditi na vse. Tako kot se nismo mogli navaditi in prilagoditi v Indiji, imamo sedaj težave na Kitajskem. Zašli smo v kraje kjer smo edini belci. Kitajci buljijo v nas, kažejo na nas s prsti, se nam smejijo, se z nami fotografirajo. Saj ne, da nam je neprijetno (no puncama je včasih), je pa nenavaden občutek biti ves čas tako opazen oz. opazovan. Zraven tega, v tem manj obiskanem delu Kitajske čutimo pomanjkanje nekaterih stvari, ki delajo potovanje lepše: okusno hrano, čisto sobo in kaj zanimivega za videti, kar bi upravičilo pot v te zakotne kraje.

Hkrati želimo pobegniti od množic turistov in imeti na voljo turistične zmogljivosti, kar seveda ne gre skupaj. Ugotovili smo, da nam najbolj ustreza naslednji recept: nekaj časa se potepamo po neuhojenih poteh in ko začnemo pogrešati dobro hrano, lep hotel ipd., se za nekaj dni podamo v turistični ali večji kraj, da se malo razvajamo. Sedaj smo v ogromnem, a neturističnem mestu, kamor smo prispeli po skoraj 13-urni vožnji z avtobusom. Kakšno olajšanje smo začutili, ko smo zagledali urejene restavracije in se ulegli v postelje z vzmetnicami.

To me spominja na Indijo, kjer je bilo precej težko potovati in sem se večkrat vprašal kaj sploh počnemo tukaj, zakaj se tako mučimo. Šele ko smo jo zapustili, sem jo začel dojemati in ugotovil, da je bila najbolj zanimiva in darežljiva dežela, kar smo jih obiskali. Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč. Pa naj bo to med turisti ali kje v zakotnih krajih.

Presenečeni na Kitajskem

Že po dveh tednih ugotavljamo, da je Kitajska res ogromna dežela. Po dvanajsturni vožnji z vlakom, je prepotovana razdalja na zemljevidu Kitajske komajda vidna. In to ob dejstvu, da so kitajski vlaki eni izmed najhitrejših na svetu!

Kako zmotne predstave o Kitajski imamo. Če kdo misli, da so na Kitajskem ceste polne kolesarjev, se moti. Polne so sodobnih avtobusov in avtomobilov. Kitajska se razvija tako hitro, da je prav neverjetno. Postaja (če že ni) gospodarsko najmočnejša država na svetu. Število prebivalcev se vsako leto poveča za deset milijonov, to je za pet Slovenij! O drugih številkah in rekordih ne bom pisal, ker so nepredstavljivi.

Če bi v večjih mestih, ki smo jih obiskali, lahko spregledal obraze ljudi in napise v kitajščini, bi zlahka mislil, da si nekje v zahodni Evropi.

Mi želimo videti tradicionalno Kitajsko, zato smo pobegnili iz mest na vas. Več naj povedo slike.

Kras v pokrajini Yangshuo:
2010-Kitajska_41
2010-Kitajska_29
2010-Kitajska_31

Najbolj srčkan domačin:
2010-Kitajska_40

Potep po tržnici v vasici iz dinastije Ming:
2010-Kitajska_38
2010-Kitajska_36

Za ljubitelje lokalnih specialitet (glej napis na vrhu fotografije):
2010-Kitajska_35
2010-Kitajska_15
2010-Kitajska_16

Zobozdravnik:
2010-Kitajska_34

Čarovnik za rezance:
2010-Kitajska_33

Prijazne gospe:
2010-Kitajska_23
2010-Kitajska_19

In seveda riž:
2010-Kitajska_11

Več v galeriji.

Nočna razmišljanja v Hong Kongu

Hong Kong. Ura je deset zvečer. Gledam skozi okno petnajstnadstropne stolpnice, v kateri je med mnogimi podjetji in hoteli, tudi naša soba. Mesto je živo, kot sredi dneva. 2010-kitajska_09 Velikanski neonski napisi v kitajščini, obešeni iz vseh strani nebotičnikov osvetljujejo mesto. 2010-kitajska_08 Na vsakem vogalu so restavracije, trgovinice, prodajalne suhih rib, morskih kumar, korenin in posušenih delov živali, ki čudno dišijo. V uličnih restavracijah, v velikih loncih kuhajo dobre juhe in »nudlse«. V njihovih izložbah se bahajo pečene kokoši, race, kurji kremplji, črevesja in druga drobovina. Nekoga pritegne, drugega odvrne.

Čez cesto, v petem nadstropju sosednje stavbe vidim frizerski salon in tam dva mladca, ki vsak s svojim sušilcem obdelujeta dolge lase dekleta, ki mu ne vidim obraza. Nekatere stranke še čakajo, da bodo prišle na vrsto. Nič ne kaže na pozno uro. Na cesti se gnetejo dvonadstropni avtobusi in rdeči taksiji. Promet se za nekaj minut ustavi, naredi se zamašek, avtobusi stojijo in čakajo, da potniki izstopijo na postaji. Kljub temu, da promet stoji, nihče ne trobi. Prav čudno za Azijo. Tudi množice mopedov, trikolesnikov in rikš tako značilnih za Azijo, tukaj ni.

Po ulici daleč pod menoj hitijo predvsem mladi ljudje, vsi so lepo urejeni, večinoma v poslovnih oblačilih. Včasih se v množici teh ljudi »započutim« neurejeno v svojih natikačih in športnih kratkih hlačah. Ampak ti trenutki slabosti so zelo kratki, bistvena razlika med nami je, da oni urejeni hitijo, jaz pa imam čas. Množice ljudi z brezbrižnimi izrazi na obrazih, v črno belih oblačilih hitijo preko cest, v metro, 2010-kitajska_07 v podzemne prehode, po nadzemnih tunelih, v Starbucks po kavo, v 7-11 po sendvič. Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, je pela Neca Falk. Le kje živijo in kakšno je njihovo življenje? Nikjer ni videti otrok, družin, parov, večinoma vidiš mlade posameznike in starejše ljudi.

Danes smo bili v Disneylandu in otroci so bili v manjšini, morda jih je bilo pet odstotkov od vseh obiskovalcev. Na letečih slonih, v skodelicah in miniaturnih avtih so se vozili starejši pari, mladi ljudje v zgodnjih tridesetih in posamezniki srednjih let. To me je presenetilo. Disneyland je vendar za otroke. Ali je to smer v katero piha veter modernega sveta? Črno bele obleke, brezbrižni obrazi in vedno manj otrok. Upam da ne. Družina je vendar vitalna celica tega sveta. Družina ti daje varnost, ljubezen in toploto. Če se posvetiš družini, ti ni nikoli dolgčas in vsakdanja rutinska opravila dobijo smisel. In če si vzameš čas za družino, se ne moreš kar tako prepustiti krempljem modernega sveta, ki grozijo, da te bodo namesto v objem družine zakopali v individualizem, mobitel, računalnik, televizor, ipod in druge zadeve, ki v resnici kradejo čas in delajo ljudi vedno bolj nedružabne in neobčutljive za prave stvari v življenju.

Pravljični dan v Disneylandu

V torek zjutraj smo v Hong Kongu sedli na vlak in se odpeljali v Disneyland. Prva stvar, ki smo jo zagledali, ko smo prispeli, je bil velikanski pravljični grad. Pred njim so nas pričakale štiri princese: Trnjuljiča, Sneguljčica, Pepelka in Lepotica. 2010-kitajska_05 Z njimi so se fotografirali, toda nas je bolj zanimal ZABAVIŠČNI PARK! Najprej smo se z velikim splavom odpeljali na mali rečni otoček, na katerem smo obiskali Tarzanovo hišico na drevesu. Tam smo dobili zlate vstopnice za obisk častnega gosta s katerim smo se fotografirali. 2010-kitajska_03 Potem smo šli v kino, kjer smo gledali fantastičen 3D film, v dvorani pa je pihalo, dišalo in celo škropilo. 2010-kitajska_01 Ura je bila okoli dvanajst in zaplesale so nam punce in fantje, ki so predstavljali High Scholl Musical! Sledila je bila še parada na kateri so nastopili skoraj vsi junaki iz Disneyevih risank!

Kasneje sva se z Mašo vozili na vrtiljaku s konji, letečih slončkih in v vrtečih skodelicah. 2010-kitajska_04 Malo smo bili že lačni, zato smo nekaj pojedli. Po kosilu smo se punce odpravile na razburljivo vožnjo z ladjico. Z nje smo videle polno divjih živali. Nenadoma smo zavili med skale in tam je gorel ogenj in povsod je bil dim. Potem smo vožnjo z ladjico končali in se odpravili naprej. Odšli smo v veliko stavbo v kateri je bilo zelo mrzlo, toda noter je bil vlak smrti, na katerem smo se vozili zelo hitro in v temi.

Šli smo še v stavbo v kateri smo si z ladjico ogledali lutke iz vsega sveta. 2010-kitajska_02 Z Mašo sva se vozili v letalih, potem pa smo skupaj vozili avte po tirih. Na koncu smo še šli na zabavne točke, ki so nam bile najbolj všeč. Ker smo bili že utrujeni, smo zvečer odšli.

Dan v Disneylandu je potekal pravljično.

Hvala babica in dedi, da sta nama poslala denar, ki smo ga izkoristili za celodnevno zabavo v Disneylandu!