Opojnost

Zasvojenost je nekoč pomenila odvisnost le od psihoaktivnih substanc ali narkotikov, ki menjajo razpoloženje, vedenje in dojemanje. Danes ob omembi zasvojenosti skorajda ne pomislimo več na narkotike. No ja, odvisno od nas in tega v kakšnih krogih se gibljemo. Danes smo obkroženi z nešteto povsem legalnimi substancami, ki nam omogočajo menjavanje razpoloženja, vedenja in dojemanja ter povzročajo lagodje ali lajšajo oziroma začasno prikrijejo bolečine. Odvisnost je močna želja, ki nam je ušla iz nadzora. Karkoli je že to, na kar se navadimo do mere, ko postanemo od tega odvisni, je nezdravo, tako za telo, kot duha.

Kadar iščemo smisel v življenju, izziv, razburjenje, tolažbo, pozabo ali le pobeg iz dolgočasnega vsakdana, je najpreprosteje zateči se k nečemu, kar nas vzburi, zbudi, predrami, ali pa uspava, ohromi, otopi. Odvisno od tega, ali želimo doživljati ali pozabljati. Pravijo, da sta na svetu sta dve vrsti ljudi; tisti, ki iščejo užitke in tisti, ki bežijo pred bolečino. Kdo najde ravnotežje med tema skrajnostima, je zmagal.

Kdo lahko trdi, da od ničesar ni odvisen? Sladkarije, uspeh, denar, nakupovanje, časopis, televizor, Big Brother, e-pošta, Facebook, informativne oddaje, vremenska napoved, starši, otroci, ljubljena oseba, osovražena oseba, ples, glasba, kolesarjenje, tek, aerobika, potovanja, Laško pivo, Ipod, avto, prenosni telefon, krema proti gubicam in dezodorant. To so reči, brez katerih si danes življenja ne znamo več predstavljati. Nas vzburjajo, nam dvigajo samopodobo, nas poveličujejo v očeh drugih, z njimi premagujemo dolgčas, se sproščamo in zadovoljujemo čustva. Ob predajanju razvadam in navadam se nam zdi, da je življenje lepše ali lažje. Ampak, ali smo v rabi le teh dovolj zmerni in zadržani, da od njih nismo odvisni?

Prekomerno prepuščanja kateremukoli opoju, pa naj je še tako sladek, slej kot prej privede do izgube nadzora nad razumom in predaji nenehnemu hotenju. Takrat smo predaleč. In pot nazaj je trnova in dolga. Ali pa ni, če se znate resnično prepričati, da tega opoja enostavno več ne potrebujete. Ga odmislite in za vas ne obstaja.

Pred tem si je odvisnost seveda treba priznati. Danes sem na vprašalniku Ali ste odvisni od potovanj, na 16 od 21 vprašanj odgovoril pozitivno. Priznam in tudi vem, da je ta odvisnost nalezljiva. Zase sicer ne vem, od koga sem se je nalezel, a vem, kdo jo je dobil od mene.

Kakorkoli, sedaj smo doma, celoletna potovalna doza počasi, a vztrajno popušča. A nič zato, predobro vem, da je pobeg iz vsakdana opojen le, dokler sam pobeg ne postane navada. Enako je z užitki. Zato se mi nikamor ne mudi, nikamor me ne vleče. Privajam se postati odvisnik na dom, hkrati pa vsak dan pomislim na kakšen kraj tam nekje daleč, kamor me vleče.