Širaz, mesto vina, poezije in ljubezni

Pravijo, da zna vsak Iranec recitirati kaj od priljubljenega pesnika Hafeza. Ta je umrl že pred stoletji, a je še vedno tako oboževan, da je njegova grobnica pravo romarsko središče. Majhen park v katerem je pokopan, je bil, ko smo ga obiskali, poln ljudi, ki so stali okrog marmornate grobnice, se je dotikali s prsti in zraven mrmrali verze njegovih pesmi.

V Širazu smo obiskali tudi enega izmed najbolj svetih krajev v Iranu, Shah Cheragh, mavzolej kralja svetlobe. Okolica mavzoleja je prekrita s preprogami, na katerih so ljudje sedeli in se prepuščali blaženemu vzdušju. Notranjost mavzoleja je vsa v ogledalih, srebru in zlatu. Ko sem vstopil v moški del mavzoleja, je bilo tam polno mož, ki so se dotikali ogledal in ob tem molili. Iranci častijo svoja božanstva na nam nepojmljiv način.

V Iranu smo si ogledali kar nekaj starodavnih hamamov. Jaz pa sem hotel videti, kako izgleda delujoč hamam in ga želel tudi preizkusiti. Hamam je javno kopališče, harem je nekaj povsem drugega, za vsak primer, če je kdo pomislil… Sabrina se mi je že vnaprej smejala, a jaz sem bil vseeno radoveden in sem hotel videti, kako izgleda javno kopanje v Iranu. Seveda le za moške. Vstopil sem v hamam in se znašel na dolgem hodniku. Odprl sem ena vrata in zagledal sodobni hamam – majhen prostor s tušem na stropu. Po notranjosti se ni valila para, kot sem pričakoval. Prostor ni bil obložen s pisano keramiko, kot starodavni hamami. Zrl sem v navadno betonsko izbo s tušem. Kakšno razočaranje. Seveda, luksuzne hamame so si nekoč gradili le premožni, med tem ko so novodobni hamami – betonske tuš kabine, namenjeni raji.

Razlika med revnimi in bogatimi v Iranu je tudi danes velika, kar se vidi na vsakem koraku. Dobrine namenjene množicam, so zelo poceni. Kruh stane le nekaj centov. Prav tako hrana na ulici, javni prevoz in vstopnine za ogled znamenitosti. Ekskluzivne reči in tuje blagovne znamke, pa so zelo drage. Tako stane na primer vstopnina za ogled največje znamenitosti Perzije, starodavni Perzepolis, 33 centov, uvožen šampon za lase (ki jih ženske tako ali tako ne smejo pokazati), pa 4 evre.

Ko sem se vračal iz hamama, sem se usedel na klop sredi krožišča in opazoval življenje Irancev, kako teče mimo mene. Kot ponavadi, me je kmalu nagovoril nek mimoidoči. Vprašal je, če lahko prisede. Sprva je le vpraševal, jaz pa sem odgovarjal. Šele, ko se mi je zdelo, da sem mu povedal dovolj, sem tudi jaz začel postavljati vprašanja. Takšna o odnosu Irancev do vere, ki si jih drugače v islamskih državah ne upam vpraševati. Mi bo že dal vedeti, ko bom šel predaleč, sem pomislil. A bil je kar zgovoren, povedal mi je vse kar sem želel vedeti. No, skoraj vse, želel sem mnenje moškega o tem, ali ženske nosijo Hijab (pokrivalo), zato ker jim je to všeč ali zato, ker morajo, pa sem se raje ugriznil v jezik (o dojemanju žensk v Iranu bo več napisala Sabrina). Mimogrede, na letališču v Teheranu smo danes zjutraj videli plakat: “Islamic Hijab is a gift to Iranian women“, česar enostavno ne razumem. Kakorkoli, možakar me je povabil, če grem z njim do grobnice pesnika Hafeza, a sem odklonil, saj sem moral nazaj k puncam, ki so me čakale v hotelu.

Širaz je nekoč morda bil mesto dobre hrane, vina, poezije in ljubezni. A mi smo bore malo tega našli. Od islamske revolucije pred dobrini tridesetimi leti, je alkohol v Iranu prepovedan, v »tradicionalnih« restavracijah ponujajo zgolj mesna nabodala in pizze, izkazovanje ljubezni v javnosti pa je prepovedano. Seveda pa smo se v Širazu mudili le nekaj dni, premalo, da bi lahko ocenili kako je tam v resnici, še manj pa, kako ga dojemajo domačini. Enako velja za Iran; v dveh tednih smo obiskali par krajev, spoznali peščico ljudi, bili priča nekaj običajem in si ogledali nekaj znamenitosti. Premalo, da bi lahko izvedeli kaj več o življenju v Iranu, a videli smo dovolj, da vemo, da je resnica daleč od mnenja, ki o tej nerazumljeni deželi velja pri nas.

Na bazarju:

Domačinke oblegajo moške popotnike…

… in Hafezovo grobnico:

Osamljena Darijeva grobnica:

Spokojna…

… in malo manj spokojna mošeja:

Dvosmerno fotografiranje po japonsko (fotograf na levi ima okrog vratu kakšnih osem fotoaparatov in med tem ko fotografira skupino, en iz skupine fotografira njega) :

Več v galeriji.

Aja, pravkar smo prišli domov!