Obisk oaze sredi iranske puščave

Obiskali smo v smogu dušečo se prestolnico Teheran, turistično oazo Esfahan, videti pa smo želeli tudi kako je v puščavi. Z avtobusom smo se odpeljali proti oazi, kjer bi naj videli, kako poteka življenje v puščavi. Tam sicer ni hotelov in restavracij, a nameravali smo se ustaviti le za nekaj uric, da se sprehodimo po puščavski vasici, nato pa ujeti naslednji avtobus, ki bi peljal mimo. A ko se je avtobus, na katerem smo bili, približal vasici, kjer smo nameravali izstopiti, sva se s Sabrino začela vpraševati, če naj res tukaj izstopimo. Pričakovala sva hiške iz blata in peščene sipine, namesto tega pa sva zagledala hiše iz opeke in pusto kamnito pokrajino. Še preden je avtobus utegnil ustaviti, sva sklenila, da tukaj ni ničesar kar bi nas zanimalo. Tako sem šoferju, ki je že ustavljal zaradi nas, nihče drug namreč ni nameraval tukaj izstopiti, dejal, da tudi mi ne bomo izstopili. Debelo me je pogledal, saj sem ga pred tem prosil, naj ustavi, da bi mi želeli izstopiti. Tudi avtobusne vozovnice smo plačali le do sem. Malo mahanja z rokami ter kimanja in uspelo se nam je dogovoriti, da smo ostali na avtobusu, ki nas je tako odpeljal do večjega mesta.

Takoj, ko smo stopili iz klimatiziranega avtobusa, smo spoznali, da je tudi to mesto v puščavi. Bilo je vroče kot v peči. S taksijem smo se zapeljali v center in v prvem poskusu našli čudovit hotel. Hotel je palača zgrajena iz opeke in blata. Na sredi je veliko dvorišče z bazenčkom obdanim z drevesi. Okrog vrta so ležalniki, še najbolj podobni pogradom, prekriti s preprogami in debelimi vzglavniki. Kakšni kontrasti, temno rjava peščena barva blata fasade, živo zelene rastline, moder vodnjak in rdeče pisane preproge. Odvrgli smo nahrbtnike, se zleknili na preproge in se prepustili čudoviti atmosferi.

Ko je vročina popustila, smo odšli na kratek sprehod. Našli smo pekarno, kjer smo pri delu opazovali peke, kako pečejo kruh v peči na drva, tandori. Kupili smo kruh in v sosednji štacuni vedro navadnega jogurta ter se vrnili v hotel. Bil je že večer in ni bilo več vroče, zato smo se povzpeli na ravno streho hotela. Svetlobo so nam dajali reflektorji, ki so osvetljevali bližnji minaret. Posedli smo na preproge, na sredino postavili vedro jogurta, trgali topel kruh in ga namakali v jogurt. Topel kruh in jogurt pod zvezdami na strehi palače iz blata – najboljša večerja v Iranu.

Naslednji dan smo se takoj zjutraj, ko še ni prevroče, odpravili v odkrivanje starega dela mesta. Hiše so zgrajene iz opeke in ometane z blatom. Med njimi se vijejo ozke in zavite ulice, velikokrat tuneli, saj so pokrite. Kar tako na pamet smo blodili po tem labirintu ves dopoldan, dokler nas vročina ni pregnala nazaj v hotel, kjer smo posnemali domačine in delali nič, dokler vročina ni popustila. To je puščavska oaza, ki smo jo želeli videti!

Pogled s terase hotela:

V muzeju so se pazniki želeli fotografirati z nami:

Qanat – ročno izkopani podzemni vodni kanali, po katerih priteka voda v mesta iz daljnih gorovij:

Opeke iz blata se delajo na roko:

Golobnjak:

Pistacija:

Zurkaneh – iranska različica bodybuildinga, podprta z bobni in glasnim petjem: