Čez nekaj ur odhajam na prvo daljše samostojno potovanje z motorjem. Zato bi ta teden moral biti v znamenju priprav, pa se nekako ni izšlo. Saj opremo in ostale stvari imam pripravljene, kar se pa tiče same poti, pa tako malo o krajih kamor se odpravljam, še nikdar nisem vedel. Verjeli ali ne, šele pred petimi minutami sem pogledal kakšne denarne valute imajo v Skandinaviji. Podobno je s potjo. To imam načrtovano le za prva dva dni in sicer načrtujem, da bi jutri prišel do Berlina, v nedeljo pa v Kopenhagen. Kam naprej, se bom odločal sproti.
Motor sem dobro naložil. Napolnil sem dva stranska kovčka, torbo na rezervoarju, dva sprednja predala in devetdeset litrsko torbo na zadnjem sedežu. Prazen je ostal le zadnji kovček, ki ga nameravam uporabljati za odlaganje.
Šele sedaj, ko imam končno vse pripravljeno, je stiska v kateri sem bil zadnje dni, za mano. V popolnoma enaki stiski sem bil v Indiji, preden sem se odpravil na pohod po Himalaji in sem punce zapustil za osem dni.
Zakaj potem rinem nekam sam?
Odgovor je preprost. Žene me radovednost! Popotniških izkušenj v družinskem krogu imam že kar nekaj. Sedaj pa sem radoveden, kako je potovati sam, brez mojih najdražjih. Zato upam, da mi motoristični prijatelji, ki bi “šli morda zraven” ne zamerijo, da moje namere nisem obelodanil prej, saj je to, da potujem sam, cilj tega potovanja.
Seveda se za mojo radovednostjo skriva precej več razlogov za to potovanje. A o njih morda kdaj drugič. Zdaj grem spat.
Nimam verig, pa tudi puhovke ne! Bom se že znašel tudi brez tega. Bi mi pa v tem trenutku prijalo kaj drugega, saj zunaj tako lije, kot da je vesoljni potop…
Davor srečno pot in varno vožnjo! Glede vremena- upamo, da si res vzel tudi verige in kakšno puhovko zraven!
B&Z
Verige ža sneg si vzel zraven :)?
SREČNO