Šele včeraj sem zbral pogum in se dokončno odločil za potovanje, za katero imam zeleno luč že tri mesece. Takrat sem namreč Sabrino vprašal za dovoljenje.
Že ko sem imel prvi resnejši motor, sem sanjal, da bi z njim obvozil Sredozemlje. Tako čez Jugoslavijo, Turčijo, Bližnji vzhod, severno Afriko, čez Gibraltar in domov. A dlje od želje nisem prišel. No, s Sabrino sva opravila del poti, ko sva se z Yamaho Tenere podala do Maroka in nazaj. Od takrat je minilo mnogo let in zgodilo se je marsikaj. Želja je usahnila, a vsakič, ko sem ponovno nabavil motor, sem se spomnil nanjo. Tako je bilo tudi letošnjo pomlad. A še preden sem sploh začel o njej resno razmišljati, se je zgodila Libija in sanjarjenja je bilo konec. Ampak takrat sem bil že zagret in začel sem resneje razmišljati o motorističnem podvigu. Iskal sem alternativo in se začel spogledovati s Črnim morjem. Zapeljal bi se čez deset držav okrog Črnega morja.
Za pot bi potreboval dobra dva tedna. Za toliko časa pa že lahko uidem od doma, ne da bi me punce preveč pogrešale. Idejo sem predstavil kot željo za moj takrat bližajoči se okrogli rojstni dan. Uspelo je, dobil sem še več podpore, kot sem si jo drznil pričakovati.
A ko sem začel pot podrobneje načrtovati, sem prišel do spoznanja, da je pot čez Čečenijo in Rusijo preveč negotova. Znova sem moral najti alternativo. Poti, ki bi jih želel prevoziti z motorjem je sicer ogromno, a vse zahtevajo precej več časa, kot dva tedna. Hitro sem našel pot, o kateri sem tudi že davno tega razmišljal. In kdaj, če ne zdaj?
Ne grem okrog Sredozemlja, niti okrog Črnega morja, temveč na sever Evrope. Morda pridem celo do Nordkapa. Podrobnejšega načrta poti nimam, približno pa gre takole: čez Avstrijo, Nemčijo, Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko in nazaj domov. Čaka me kakšnih 10.000 kilometrov, za katere imam na voljo tri tedne. Tako čez palec sem izračunal, da če dnevno vozim osem ur in spim sedem, mi ostane prostih celih devet ur.
Priprave? Honda Deauville, šotor, spalka, kuhalnik in oblačila so pripravljeni, drugo so malenkosti. Na pot odrinem v soboto, 6. avgusta, dve leti po začetku naše enoletne pustolovščine okrog sveta.
Kaj več v tem trenutku pravzaprav nimam za povedati. Približno vem kam, kako in zakaj. Vse drugo se bo razjasnjevalo spotoma. In koliko bo to mogoče, bom potopis objavljal sproti.
Na pravo vrednost poti bom torej moral še kar nekaj časa počakati. Super, imam čas.
Rek o fotografiranju slišim prvič in priznati moram, da mi je všeč.
Da je treba spoznavati tuje dežele, da resnično spoznaš in vzljubiš svojo domovino je vsekakor res. A pot do tega spoznanja je težja, kot vsa potovanja po tujih deželah…
Hvala za čestitke.
Gospod DAVOR,vidite takole pa se dogaja nam dedkom ko želimo razveseljiti mladež(vnučke in pravnučke).Vi ste gotovo še mlad,a zagotovo ste skrbnejši od mene……..no pa šalo na stran.
Dovolite,da vam šeenkrat častitam za vaš pogum,da ste se podal na tako dolgo,a čudovito pot,ki vam je pustila gotovo čudovite spomine in ,če ste vse to zapisal še na film ali fotografije,vedite do bo ta vaša cenjena pot dobila pravo vrednost šele čez leta ko se boste s svojimi vnučki ali pravnučki pogovarjali o lepotah vašega minulega življenja.
Star rek pravi ,kdor fotografira živi dvakrat pa četudi je v sliki skrit delček pelina.
Gospod Davor iz vsega srca vam želim še mnogo srečnih poti(kilometrov) in spoznanja veliko tujih dežel,ker le ,če vidiš veliko tujih dežel in tujih kultur,znaš ljubiti svojo domovino in svoj rod………kar nam Slovencem trenutno še kako peša……..
SREČNO!
Z enakim motorjem po enaki poti, na enak način. Zanimivo. Le da jaz nisem pisal iz tiste pošte, kje biva Božiček.
Pohvalno,korajža velja!
Tudi sam sem bil ,kljub mojim 65 letom leta2005 z mojim dajwilom(honda) na Nordkapu. Bilo je čudovito doživetje,predvsem narava ,mesta ,vasi,naselja,spanje in hrana pri pastirjih jelenov (losov),življenje in oblačeja Laponcev ,pot212m pod morjem(tunel)prihod na Nordkap,memorjalni spomeniki pred vhodom v stavbo,muzej ,filmski prikaz zgodovine kraja in poti sonca,nato pa 307m visoka pečina nad morjem,ter prekrasno doživetje polnočnega sonca,ki sem ga opazoval in fotografiral cele 3ure.Pot domov je potekala po zahodnjem delu Norveške,z ogledi do Narvika,kjer sem se poklonil ob spomeniku našim ljudem,(ki so bili tam med drugo svetovno vojno in Norvežani lepo skrbijo za spomenik),zatem sem s trajektom odpotoval še na Dansko (gradovi,muzeji……)spet trajekt,mostovi ,ceste…….in moja pot se je po23 dneh,prevoženih9968km,posnetih4urah filma in267posnetih fotografijah srečno končala v moji lepi Sloveniji
Edino pošte.,ki sem jo pisal od BOŽIČKA mojim vnukom in pravnukom do danes še ni ,in sklepam, da bom klub mojim letom moral sam ponjo(70+),kljub temu, da sem poštnino pošteno plačal……….
Hvala za dobre želje. Se javim.
UŽITKOV POLNO VOŽNJO TI ŽELIMO IN SEVEDA PAZLJIVO NA CESTI.
Mi3=
Davor, srečno in piši nam tukaj!
Srečno pot….pa veliko dogodivščin 🙂
Srečno, varno in zanimivo pot želim!
Davor, želimo ti varno pot! Pa glej, da se ne boš preveč obiral- severna poletja so kljub vsemu severna!
Torej prijatelj, nekateri ljudje morajo spati, da bi doživeli svoje sanje, ti pa le-te živiš. Želim ti varno, doživetij polno potovanje. Kot vedno je delček nas je vedno s teboj zato pripravi prostor v šotoru. Matjaž in punce!!!
Super Davor podpiram te pri tvojem podvigu.Veliko sreče in pametne vožnje ti želim.