Epilog potovanja z motorjem po Skandinaviji in Baltiku

Za menoj je devetnajstdnevna vožnja z motorjem do skrajnega severa Evrope in nazaj. Peljal sem se čez enajst držav in obiskal sedem prestolnic, ki jih še nisem videl. Prevozil sem 9.252 kilometrov in sedemnajstkrat postavil šotor. Kihnil sem desetkrat, motor pa niti enkrat. A to so le številke.

Okvirne poti, ki sem si jo začrtal, sem se držal le toliko, da sem obdržal pravo smer. Pot, ki sem jo opravil:

Kraje, ki sem jih obiskal in ceste po katerih sem vozil, sem izbiral sproti. Odvisno od informacij, ki sem jih dobil v vodnikih ali turističnih uradih, velikokrat pa tudi kar na pamet. Iz začrtane poti sem najbolj zašel, ko sem v Oslu namesto na sever zavil na jugozahod, med fjorde. Najboljši obvoz, kar sem jih kdaj napravil.

Izračun, ki sem ga naredil, preden sem se odpravil od doma, “če dnevno vozim osem ur in spim sedem, mi ostane prostih celih devet ur” se je izšel bolj v grobem.

Moj dan je izgledal približno takole:

Zbudil sem se zgodaj, si pripravil in pojedel zajtrk. Nato sem pospravil šotor, uredil motor in sebe ter se odpeljal. Čez dan sem se ustavljal kjerkoli se mi je zljubilo, se razgledoval in si v trgovini kupil kaj za kosilo. Po kosilu sem se znova vozil in šele proti večeru poiskal kamp ali pa taboril kje ob cesti. Postavil sem šotor, poklical domov, si skuhal večerjo, načrtoval pot za naslednji dan in bral Shantaram, dokler nisem zaspal.

Vozil sem vsak dan, ne glede na vreme. Prve štiri dni je deževalo vsak dan in bilo je zelo mrzlo. Tudi, ko ni deževalo, sem imel na sebi dežno opremo, da me ni tako zeblo. Tudi ponoči v šotoru me je zeblo. Šotor sem postavljal in podiral v dežju. Kuhal sem v šotoru. Bil sem na začetku poti in strah me je bilo, kaj me šele čaka na severu. A Norveška se je izkazala tudi z vremenom, celih sedem dni, ko sem bil tam, je vsak dan sijalo sonce. Z dežjem sem se ponovno soočil na Finskem. Edini dan, ko mi je bilo vroče, je bil zadnji dan, petnajsturna vožnja od Varšave do doma.

O tem, kaj vse sem videl in doživel sem nekaj že napisal. Zaenkrat o tem več ne bom, je vtisov preprosto preveč. Tisto, kar me je najbolj pritegnilo, sem fotografiral in objavil v galeriji. Sploh pa se na to potovanje nisem odpravil zato, da bi spoznaval dežele in ljudi. Rdeča nit potovanja je bil užitek ob vožnji z motorjem. Dežele, ki sem jih obiskal, so bile le kulisa za samo pot. Seveda pa je res, da je užitek ob vožnji skozi lepo pokrajino neprimerno večji, kot ob vožnji skozi puste kraje. Zato sem tudi izbral ta konec Evrope, za katerega sem se sedaj končno na lastne oči prepričal, kako čudovit je.

Sedaj, ko gledam prevoženo pot in razmišljam o tem, kako je vse skupaj potekalo, sem prišel do spoznanja, da sem v resnici obiskal le Norveško. Skozi drugih deset dežel sem se zgolj peljal. Saj tudi tam sem obiskal vse zanimivosti, ki so me pritegnile, a vtise o njih so zasenčile lepote Norveške. Naravne lepote te nesramno bogate in pregrešno drage države so me očarale. Tako so me navdušile le še tri, od vseh dežel, kar sem jih že kdaj obiskal.

Prvo samostojno potovanje z motorjem, ki sem ga opravil, je bilo fantastično doživetje. A ne toliko zaradi lepot, ki sem jih na poti videl, kot zaradi načina potovanja; sam in to z motorjem. Več o tem prihodnjič.