Popotniški dnevnik družine Bračko

Fotogenična gora Fudži je menda ena najbolj prepoznavnih naravnih ikon Japonske. Visok vulkan, do prave mere pobeljen s snežno odejo, je videti resnično veličastno. Takšnega sva videla na prvem obisku Japonske v mesecu maju, sedaj, ko sva ga obiskala v oktobru, je bilo za lanski sneg prepozno, za letošnjega pa prezgodaj. A to naju ni niti najmanj motilo, saj je pogled na vulkan (te smo menda obiskali že na vseh celinah, saj so kot magnet) veličasten.

Pogled na drugo stran, k jezeru Kawaguchi.

Na Fudži se nisva mogla povzpeti, saj pohodniška sezona traja le čez poletje. A povzpela sva se na drug vulkan, Omuro.

Omuro je seveda precej nižji in preprosto dostopen, le daleč se je bilo treba peljati, da sva ga dosegla. Leži na polotoku Izu in tja sva prišla, ko je bil tajfun že mimo. A oblačno in deževno vreme je tam še kar vztrajalo, saj ima polotok kar 354 mm padavin v oktobru. Narava je bila svetlo zelene barve, bolj kot kjerkoli drugje na Japonskem v času najinega obiska. Na poldnevnem pohodu ob obali sva se podučila, da je to regija, ki jo je prekrila lava ob zadnjem izbruhu vulkana Omuro, zato je vse zelenje tako kričeče barve.

Templjev tudi tam ne manjka.

Zaradi vremena sva se odrekla kampiranju in poiskala hotel. Našla sva nek razkošen resort, ki je bil sredi prenove, zato so ceno spustili do te mere, da sva si ga lahko privoščila. Praktično zase sva imela celotno razkošno kopališče s savnami v lesenih sodih v zunanjem vrtu, skratka, nepojmljivo razkošje.

Hakone muzej na prostem, ki je namenil eno celotno zgradbo življenju Picassa.

Tukaj sva zaključila z osrednjim delom Japonske in se odpravila proti zahodu. Peljala sva se skozi velemesto Nagoya, kjer je center japonske avtomobilske industrije. Avtocesta ima več pasov, kot sva jih kjerkoli videla, promet pa tako gost in hiter, da je bila vožnja motorja skozi morje dirjajočih tovornjakov, silno zahtevna. Še dobro, da sva se ustavila v muzeju čaja in si privoščila ceremonijo pitja čaja, da sva si opomogla.

Verjeli ali ne, tudi Japonska ima Alpe. Nič lepšega za ljubitelje gorskih razgledov in pa tudi zavitih cest, če potujete z motorjem. Ker sva imela na Japonskem privilegij, da sva se lahko ravnala po vremenski napovedi, sva kraje, ki jih želiva obiskati, izbirala sproti. Tretji dan sva sklenila, da greva proti gori Fuji in nato na polotok Izu, ki leži blizu Tokia. A to je bilo, preden sva izvedela, da se tam nekaj kuha. Poslal sem sporočilo v japonščini v avtokamp na polotoku Izu, če lahko rezerviram prostor. Še isti večer sva prejela sporočilo lastnika kampa, da se Izu približuje Tajfun št. 22. (kaže, da je tajfunov toliko, da jim je zmanjkalo imen zanje) in da nama odsvetuje, da potujeva tja. Prijazno sva se zahvalila in namesto na Izu zavila na sever, v Alpe. To se nama je izvrstno izšlo, saj sva tako lahko obiskala Matsumoto Taimatsu Matsuri, ognjeni festival, ki je le en dan v letu. Fascinantno doživetje! Zvečer, ko se je stemnilo, se je na ulicah zbralo več skupin, ki so vse hkrati prižgale gromozanske bakle, takšne, da je eno baklo vleklo več ljudi. Po obrazih so bili namazani s sajami in tudi naju so namazali, ko sva se pridružila evforični množici. Kot da že sam ogenj ni bil zadosti, da je obnorel sicer zadržane Japonce, sta bili tam tudi dve skupini bobnarjev, ki so udrihali na polno. Zraven dima, ki se je valil po ulicah, so nas tako preplavili še glasni in divji ritmi bobnov. Nepopisno doživetje.

Grad Matsumoto iz 16. stoletja.

Samurajeva oprava.

Kamp visoko nad Matsumotom in razgled naslednje jutro.

Prilagoditi se japonskim običajem, o čemer sem pisal nazadnje, je morda res lahko lahkotno, a ne zmeraj in ne vsakomur. Nekatere tamkajšnje navade znajo biti prav nadležne, sploh, če ne najdeš nikogar, ki bi ti pojasnil, kaj je prav in kaj ne. Bi rekel, da je to, da se tuji obiskovalec Japonske, ki je prežeta z običaji, ki so povprečnemu zahodnjaku nerazumni, pravočasno nanje pripravi, dokaj pomembno. Sploh izven turističnih krajev, kjer pogosto ni niti navodil, niti nikogar, ki bi ti lahko v razumljivi govorici povedal, kako je prav. Navodila v angleščini so sicer pogosto zapisana in nekje izobešena, a pogosto se znajdeš v situaciji, ko navodila niso dovolj natančna ali ne zajamejo vsega, kar bi moral kot prišlek razumeti in upoštevati. Če že ne zaradi tega, ker se lokalne običaje spodobi upoštevati, vsaj zaradi tega, da te ne oštejejo, ko jih grešiš. To zna biti neprijetno; a ne nujno zate, ki si običaj nevede prekršil, temveč za Japonca, ki te je pri tem zalotil in se znajde v položaju, da se mora s teboj soočiti in ti to na nek način dati na znanje. Seveda sva imela nekaj takšnih situacij. Najpogosteje s hišnimi copati, saj si je tega, kje sezuti in pustiti čevlje, kje obuti in sezuti ene ter nato obuti druge copate, nisva zmogla zapomniti. Ko sva vstopila v hotelsko avlo s težkimi motorističnim škornji, sva jih morala ponekod sezuti in pustiti že pri vhodu v hotel. Seveda so bili preveliki za majhne omarice za čevlje. Tam sva nato obula hotelske copate. S temi copati sva nato šla do sobe, kjer sva te copate morala pustiti na določenem mestu, saj na tatami ne smeš v copatih in sva po tatamijih morala hoditi v nogavicah ali bosa. Ko je bilo treba na stranišče, sva od tatamija do stranišča obula te iste copate, a le do vrat stranišča. Namreč, ko stopiš v stranišče, te tam čakajo spet drugi copatki, namenjeni posebej za uporabo v tem majhnem prostoru. Ti copati so seveda v skupni uporabi. To je le en primer prilagajanja na lokalne običaje, ki nama je bil seveda zabaven in smešen. Četudi so naju kdaj nežno ošteli. No, v turističnih krajih so bili lokalni običaji manj izraziti oziroma njihovo upoštevanje ni bilo tako strogo.

Po drugi strani pa nama je nepoznavanje običajev in nerazumevanje jezika lahko prišlo tudi prav. Zaradi logističnega postanka sva morala eno noč prespati v ne-turističnem predelu Osake, v kraju Toyonaka. Ker je blizu manjše letališče, so tam pretežno Love hoteli, namenjeni “neuradnim” parom. Tega, kako erotično opremljena je bila najina soba v tem hotelu, nima smisla opisovati. Čeprav je nenazadnje tudi to japonski običaj. Hotel sem omeniti najino izkušnjo v Yakiniku restavraciji, v katero sva se v Toyonaki namenila. Tam so naju vprašali, kako sva jih našla in kaj počneva pri njih, saj tujcev tam niso vajeni. Gre za tip restavracije, kjer si gost sam speče meso na žaru, nameščenem sredi mize. Izbrala sva seveda Wagyu, znano tudi pri nas, kot najfinejše in najbolj luksuzno meso japonske govedi. Tukaj sta naju rešili najina nevednost in japonska ustrežljivost. Jedilni list je bil le v japonščini in nihče v restavraciji ni govoril angleško. Mlada natakarica je kar počepnila k najini mizi in smo se celo večnost trudili s prevajalniki na telefonih, da smo se uspeli dogovoriti kaj in koliko naročiti. A ko sva dobila na mizo več krožnikov surovega mesa, pripravljenega za peko, nama je postalo jasno, da si tega sama ne bova znala pripraviti tako, kot se za tako vrhunsko mesto spodobi. Zato sva jih prosila za pomoč in v restavraciji, kjer si vsak gost svojo jed pripravi sam, je k najini mizi pristopil kuhar. Ta nama je počasi in v pravem vrstnem redu, na žaru na najini mizi spekel vso meso in ga nama postregel ter ob tem pokazal tudi, kako uporabljati majhne dodatke, ki so bili na mizi. Tako postrežena sva se počutila cesarsko in povrhu jedla najokusnejše meso, kar sva ga v življenju poskusila. Želim povedati, da se nepoznavanje jezika in običajev v nekaterih primerih tudi izplača. Tega seveda ne mislim finančno, a če sem že omenil finance, lahko povem (za tiste, ki razmišljajo o potovanju na Japonsko), da naju je ta večerja s pijačo stala 47 evrov. Kar je sicer dvakrat več od zneska, ki sva ga povprečno porabila za večerjo. Praviloma sva jedla ceneje, kot pri nas.

Zdi se, kot da ne znam ene objave napisati, ne da bi omenil hrano. A Japonci ne pravijo zaman Shoku wa inochi nari, oz. hrana je življenje. Na Japonskem sva vsaj dvakrat dnevno jedla v restavracijah, le zajtrk sva si ponavadi pripravila v sobi ali pri šotoru. Tako so bile japonske restavracije in tamkajšnja hrana precej pomemben del tega, kako sva Japonsko doživljala. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da sva prav v restavracijah imela več stika z domačini, kot kjerkoli drugje. V restavracijah sva imela tudi najdaljše pogovore z “domačini”, ki so naju stregli. Enkrat s Filipincem, drugič z Mehičanom in tretjič z Indijcem. Ja, daljšega resnega pogovora nisva imela z niti enim samim Japoncem, niti tam, kjer so znali precej dobro angleško. To, da so Japonci zelo prijazni in ustrežljivi ne pomeni, da so tudi odprti do tujcev. Zaklepetala sva se še s Tajvanko, ki naju je stregla v čajnici. Ta nama je zaupala, da je v primerjavi s Tajvanom, delati na Japonskem tako, kot da je vsak dan praznik. To mi ne gre iz glave.

Jedilni list in večerja v Yakiniku restavraciji.

Prvi japonski hotelski zajtrk. Teknil je le meni, Sabrini niti ne.

Na pohodu skozi japonski srednji vek med krajema Magome in Tsumago.

Sabrina se sooči s tsunamijem turistov. Takayama.

Ramen.

Zgodovinska vasica Shirakawa.

Vrt Kenroku-en v kraju Kanazawa.

Tak razgledom te pričaka, ko si privoščiš čaj v pristni čajnici.

Večerja.

Chirihama Nagisa Driveway je obalna cesta speljana po peščeni plaži, a z motorjem žal ni šlo.

Sakura ali Kōyō? To je bilo prvo vprašanje, ki sva si ga zastavila, ko sva se začela pogovarjati o tem, da bi odpotovala na Japonsko. Čas potovanja po neki deželi je ključen za doživljanje te dežele, če nam to, v kakšne barve je tamkajšnja narava odeta, veliko pomeni. Glede na to, da sva bila že od začetka odločena, da bova po Japonski potovala z motorjem, sva lahko izbirala le med dvema možnostma. Pomlad ali jesen. Sakura ali Kōyō. Spomladanske barve češnjevih cvetov ali jesenske barve drevesnih krošenj. Oboje je na Japonskem dodelano do takšnih podrobnosti, da si je to nemogoče predstavljati, dokler se ne prepričaš na lastne oči. Ker poznamo barve češnjevih cvetov in jesenskega listja tudi doma, je morda težko razumeti, kaj bi lahko bilo na Japonskem drugače. Vendar je in to precej drugače. V sicer sivih urbanih središčih, kjer večina ljudi preživi večino svojega časa je drevo, posuto z roza cvetovi, videti, kot da je iz raja. Isto velja za javor, katerega rdeči listi v jeseni žarijo kot avra. Za dojemanje tega fenomena v polnem žaru je ključna načrtna umestitev v urbanem okolju, kjer so te silne barve pomladi in jeseni videti kot privid. Nisem prepričan ali se temu reče krajinska arhitektura ali kako drugače, a to področje estetike Japonci izjemno obvladajo. Kakorkoli, nama se oba letna časa oziroma obarvanje dreves zdita nekako enakovredno privlačna, zato sva se za čas potovanja odločila na podlagi drugih dejavnikov. Omenil bom le enega; gnečo. Ker je ta v spomladanskem času precej večja, sva se odločila za jesen. Gnečo na obleganih destinacijah sva že dovoljkrat doživela in tega več ne želiva ponoviti. Japonska, kjer že tako ali tako živi 122 milijonov domačinov, namreč podira vse rekorde obiskanosti. Še bolj fascinantno je to, da skoraj polovica Japoncev živi v dveh največjih mestih, v Tokiu in Osaki. Ja, 57 milijonov ljudi živi v dveh mestih! Ki sta povrhu na seznamu menda vsakega tujega obiskovalca. Zato sva na Japonskem pristala jeseni. V Osaki.

Po pristanku naju je prežel znan vonj velikih azijskih mest. Mešanica vlažnega, toplega, z eksotičnimi aromami in hrupom nasičenega ozračja, ki te tistem hipu, ko ga prvič vdihneš, posede na Aladinov tepih, na katerem poletiš v čarobno potovanje po deželi, kamor si pravkar prispel. To je tako fascinanten občutek, da ob njem za kratek čas pozabiš na dolgo in naporno pot, ki je za teboj. Gre za “sensory overload”, a v pozitivnem smislu, saj so občutki, s katerimi te preplavi eksotična dežela, ko stopiš z letališča, tako osupljivo impresivni, kot da je prvič.

Od Osake, razen tega, da eno noč prespiva, preden se z motorjem zapeljeva po Japonski, nisva pričakovala ničesar. A to ne pomeni, da mesta, ki ga imenujejo tudi japonska kuhinja, nisva okusila. Osaka ima 9.000 restavracij, od katerih jih ima bojda 79 Michelinovo zvezdico. Ja, to so razsežnosti in paleta možnosti, s katerimi se popotnik sreča na Japonskem. Tako sva imela zvečer težave brez rezervacije najti restavracijo, kjer sva se lahko usedla in naročila večerjo. Seveda sva jo našla, saj Japonska nikakor ni dežela, kjer bi človeka pustili lačnega, oziroma, v kateri še tako izbirčen jedec ne bi našel nekaj zase. Razen tistih, ki ne jedo jedi iz mesa ali rib, zanje je iskanje toplih obrokov na japonskem resnejši izziv. Če ne drugega, jedi, ki zvenijo vegetarijansko, vsebujejo vsaj Katsuobushi, kosmiče iz fermentirane dimljene bonito ribe. Ni moteče, da je v jedi sestavina živalskega porekla, ampak vonj. Vonj po Katsuobushiju še danes ni zapustil moje nosne votline. V vsem času, ko sva bila na Japonskem, sva našla le eno vegetarijansko restavracijo, kajpada indijsko. A kot sem zapisal zadnjič, nama je japonska hrana izjemno ustrezala, saj sva se tako, kot bolj ali manj na vse ostalo, prilagodila. Jasno, saj je nenehno prilagajanje stalnica naših potovanj in tja, kjer je vse prilagojeno nam, nismo radi potovali niti nekoč, niti ne potujeva danes.

A ker je Japonska po eni strani daljna in eksotična azijska dežela, po drugi pa urejena, stabilna in varna, je primerna tudi za obiskovalce z manj afinitete do prilagajanja. Zraven tega so Japonci tako vljudni in spoštljivi, da obiskovalcu, ki jim spoštovanje lokalnih običajev ni blizu, tega ne dajo vedeti. Povrhu so vajeni gneče in čakanje v vrsti na prazen sedež ali celo mizo v restavraciji ni nič posebnega. Tudi sama sva večkrat čakala. Zagotovo tudi pomlad, ko je gneča še večja, ni napačen čas za obisk, le več načrtovanja, prilagajanja in potrpljenja je potrebnega. No, Zlatemu tednu, ko je na Japonskem več praznikov podaljšanih v en teden in se vseh 122 milijonov Japoncev nekam odpravi, se je vendarle priporočljivo izogniti ali pa ga vsaj veliko časa vnaprej načrtovati.

Osaka od blizu in od daleč.

Dobro jutro z Japonske! Danes sva se sicer prebudila doma, a najin bioritem je še povsem japonski. Osemurne časovne razlike in 40 ur trajajočega potovanja z Japonske do doma ni mogoče prebaviti čez noč. Saj nama ni treba, a občutka v glavi, kot da nisi povsem prisoten, bi se rada čim prej znebila. Zanimivo, da sva časovno razliko ob prihodu na Japonsko doživljala povsem drugače, kot sedaj, ko jo doživljava oba enako. Jutri je nov teden in z njim vrnitev k rednim obveznostim, zato oba računava na to, da bo že jutri bolje. A ne glede na časovno utrujenost je občutek, ko se vrneš domov z dolgega potovanja, na katerem si uspešno prestal ničkoliko preizkušenj, izjemno dober. Saj se oba precej dobro zavedava, kako veliko je potrebno, da kot popotnik uspešno prestaneš potovanje, ki je na nek način skupek zapletov, trdega dela in seveda tudi radosti ter se vrneš domov v vsaj takšni koži, kot si bil, preden si odpotoval. Prihod domov z uspešno izpeljanega potovanja je kot diploma, a ne le za teoretični, temveč tudi praktični del. Želim povedati, da mi je silno odleglo, ko sva prišla domov. Morda zato, ker je bilo v zadnjih letih nekaj potovanj, ki sem jih zaključil brez diplome, da tako rečem.

Japonska je ena tistih dežel, ki je fascinantna predvsem zaradi ljudi. Podobno kot Indija, na primer. Japonci in njihovi običaji so namreč tisto, kar dela to neverjetno deželo tako privlačno. (Za boljše razumevanje dodajam primerjavo z Avstralijo in Čilom, deželama, ki sta fascinantni zaradi naravnih lepot, nikakor ne ljudi.) Na Japonskem ni minil dan, da ne bi bila presenečena nad katerim od nenavadnih običajev. Teh je namreč izjemno veliko in so za povprečnega evropejca ali zahodnjaka tako tuji in nerazumljivi, da sva kmalu ugotovila, da bo to rdeča nit najinega potovanja po Japonski. Globokih priklonov in drugih načinov izražanja hvaležnosti, načina izgovorjave, skrbnosti in vestnosti pri opravljanju dela, predanosti tradiciji, tehnološki dovršenosti storitev in tako naprej, se kar nisva mogla naveličati. Imela sva sicer nekaj težav s prilagajanjem, kadar je bilo to, kar je za njih normalno in pričakovano, za naju nespremenljivo ali obratno, a sva se trudila in prilagajala. Seveda tudi takrat, ko nama kaj ni bilo po godu. Je bilo pa zabavno, ko sva videla kakšnega tujca, ko je pričakoval, da bodo Japonci naredili nekaj, kar ni skladno z njihovim prepričanjem ali ravnanjem. V nekem hotelu so pozno zvečer ponujali brezplačno sveže pripravljeno juho za vsakogar, ki je bil pripravljen čakati v vrsti. Za pultom je stal kuhar, ki je po natančnem vrstnem redu sestavil povsem enako jed in jo podal vsakemu gostu posebej. Pred menoj sta bili v vrsti dve hotelski gostji, očitno iz tujine, ki sta mu skušali dopovedati, da ne želita v juhi tega ali onega in z rokami segali čez pult in kazali s prsti v krožnika, ki ju je sestavljal zanju. Z naglo kretju je odrinil njuni roki, ki sta segali čez pult in jima podal natanko takšne juhe, kot vsem drugim. Na Japonskem pač ni prostora za takšen individualizem, ki velja na zahodu, saj je tam enakost, na kateri temelji družbena harmonija, ena najvišjih vrlin.

Skratka, japonskih običajev, zaradi katerih se nama je zdela Japonska fascinantna, je nešteto. Čeprav sva imela z nekaterimi težave, sva se trudila in jih sprejemala, koliko sva zmogla. Tega, da je treba na potovanjih domače navade pustiti doma, sva se naučila že zdavnaj, čeprav je to včasih silno težko. Na primer, za nič na svetu se ne pustiva prepričati, da je spanje na slamnatih tatamijih tradicionalna, klasična, pristna ali kako drugače posebna izkušnja, ki jo je na Japonskem treba doživeti. Vedno, kadar je bilo to mogoče, sva izbrala “zahodnjaško” sobo s posteljami. Razen, ko sva si lahko privoščila najrazkošnejše spanje; v najinem šotoru. A bolj od spalne podloge sta bili za naju pomembni predvsem dve prilagoditvi, brez katerih po Japonski ne bi mogla potovati. Prva je prilagoditev na japonsko hrano, ki se precej razlikuje od tega, kar jemo doma. Najbrž kdo misli, da Japonci jedo predvsem riž in testenine, kar na grobo povedano sicer drži. A nabor raznolikih in slastnih jedi na Japonskem je takšen, da še tako izbirčen evropski okus zlahka najde nekaj zase. Meni, na primer, ni bilo treba niti enkrat samkrat jesti sušija. Skratka, na japonsko hrano sva se odlično prilagodila, saj niti enkrat nisva iskala restavracije z evropsko hrano, picerije ali nečesa ne-japonskega. Druga prilagoditev, menda najbolj resna, da tako rečem, pa je bila vožnja po levi strani ceste. Izposodila sva si namreč motor in z njim po Japonski prevozila 4.000 kilometrov. Po levi strani ceste!

V tem uvodnem zapisu sem vtise o Japonski malce nepovezano natrosil, a naj se izgovorim na to, da sem še na japonski uri, ki sedaj kaže tri zjutraj.

Najprepoznavnejša kulisa fotografij z Japonske, gora Fuji.