Dvotedenska motoristična avantura skozi deset balkanskih (nekaterih bolj, drugih manj) držav je bila najlepše potovanje, kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok. Čeprav najlepše ni ravno prava beseda, s katero bi to potovanje opisal. Saj na poti nisva videla toliko lepot, da bi lahko bilo to potovanje najlepše. Sploh pa lepot (naravnih ali kulturnih) nisva niti iskala, niti jih nisva toliko videla. Ustreznejša beseda, s katero bi to potovanje bolje opisal, bi bila najtežje. A tudi ta ni pravilna, saj nama v resnici ni bilo težko. Res je, da sva (razen na Lesbosu) vseh štirinajst dni presedela na motorju. Da nama je bilo pogosto vroče, da sva bila prepotena, premočena, utrujena in zdelana. A te tegobe so del vsakega resnega potovanja, zato nanje ne gledava, kot na nekaj, zaradi česar bi nama bilo težko. Sploh pa sem to, da ne potujemo zaradi tega, da bi nam bilo lahkó, zapisal že neštetokrat. Mislim, da bi za to potovanje lahko zapisal, da je bilo najboljše (kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok).
Ko sva se vozila skozi nekatere predele teh dežel, sem se velikokrat spomnil na stavek: »Tudi to, da ni ničesar za videti, je treba videti!« Marsikje resnično ni bilo ničesar, zaradi česa bi se bilo vredno ustaviti in se razgledati naokrog. A ker sva to nekako že pričakovala, preden sva se na pot odpravila, naju to niti najmanj ni motilo. Nekatere od teh dežel so namreč najrevnejše dežele v Evropi, in pričakovati »lepote«, bi bilo nerealno. Kar pa ne pomeni, da lepot, vrednih obiska, ni. Ravno nasprotno, veliko jih je, in to zelo posebnih. A se je za to, da jih obiščemo, treba potruditi. Vsekakor pa je bilo dežele vredno obiskati, saj česar podobnega Romuniji ali Albaniji, nisva še nikjer videla. Socialistični režim, ki se je sicer končal pred več kot dvajsetimi leti, je v teh deželah pustil sledi, ki jih ne gre kar tako izbrisati. Najbrž je k temu pripomoglo še marsikaj drugega, a to so preveč resne teme za popotniške vtise.
Potovanje je bilo torej naporno, v deželah, ki sva jih obiskala, pa ni bilo veliko lepega za videti. Le kako je lahko takšno potovanje najboljše?
Odgovor je povsem preprost: zaradi načina potovanja in družbe! O občutkih, ki me prežemajo, ko se peljem z motorjem, sem se razpisal po vrnitvi iz motorističnega izleta po Skandinaviji – popolna predanost trenutku, zato se ne bom ponavljal.
Da pa so bili tudi trenutki, ko nisem sedel na motorju, popolni, je poskrbela Sabrina. Glede na to, da ima Sara celih 14 let, to pomeni, da si že tako dolgo nisva vzela daljšega oddiha le za naju, saj sva takorekoč ves čas z otroki. In tokrat sva prvič pa 14 letih dva tedna preživela popolnoma sama. Dva tedna sva bila na voljo le drug drugemu in nikomur drugemu. Popolno.
To sta torej razloga, zaradi katerih je bilo to potovanje najboljše. Vse ostalo je bila le kulisa, pa še ta je bila boljša, kot sva si drznila pričakovati.