Še galerija drugega dela motorističnega potepa po južni Italiji:
Apulija je peta italijanskega škornja. Tamkajšnja pokrajina in mesta se precej razlikujejo od teh, ki smo jih vajeni na severu. Prvi kraj, ki sva ga tam obiskala, je bil Alberobello. Mestece je z majhnimi kamnitimi hiškami – truli, kot kulisa za kakšno risanko. Predel mesta, namenjen obiskovalcem, je kot iz škatlice, vse je urejeno in čisto, celo malce preveč kičasto. A kljub temu je tako posebno in čudovito, da ga je vredno obiskati.
V naslednjih dneh sva obiskala še več manjših krajev v okolici: Locorotondo, Pilone, Ostuni, Cisternino in Martina Franca. En lepši od drugega. Gre za kraje, ki so tako lepo urejeni, da kaj takšnega res redko vidimo. Zraven tega sva se po njih sprehajala skorajda povsem sama. Ni bilo niti domačinov, niti turistov. Prav nenavaden oz. čudovit občutek, ko se po turističnem kraju v Italiji sprehajaš sam. Vsakdo, ki je že kdaj obiskal Toskano, ve da tam to ni mogoče.
Zadnje mesto v Italiji, ki sva ga na tem potepu obiskala, je bil Bari. Mesta pravzaprav nisva obiskala, le dva kroga po centru sva naredila in opravila najnujnejše: pojedla večerjo v indijski restavraciji, sladoled v gelateriji in se vkrcala na trajekt za Dubrovnik.
Nazadnje sva kampirala še v Omišu, v kampu, ki sva ga obiskala pred davnimi časi (pri čemer sva ugotovila, da tudi tam nič več ni tako, kot je nekoč bilo). Ob tem velja omeniti, da je bil to prvi kamp na tem potovanju, ki je imel straniščno školjko z desko, wc papir, tekoče milo in papirne brisače. V Italiji niti en od kampov, v katerih sva spala, ni imel ničesar od tega! Zraven tega je kamp v Omišu gostil avanturista, ki se je odpravil iz Nemčije proti Turčiji in nazaj. Kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi potoval takole:
Tako nekako pa izgleda najin tabor, ko z in iz motorja raztovoriva vso kramo in sebe:
