Prvič v Mexico City-u

Obiska enega največjih mest na svetu, ki zraven tega leži v latinski Ameriki, v nobenem oziru ne gre jemati kot šalo. Strahospoštovanje je najmanj, kar mu lahko izkažemo. Že ob nakupu letalskih vozovnic smo bili v skrbeh, saj je vsaka informacija, povezana s tem velemestom, neke vrste opozorilo. Mexico City ima 21 milijonov prebivalcev! Je nam, ki živimo v Sloveniji, kjer skoraj vsak vsakega pozna, to sploh mogoče razumeti? Nam ni, pa smo obiskali milijonska velemesta že na vseh celinah. Toliko ljudi na enem kupu in vsak želi nekaj zase.

Mi smo tukaj šele drugi dan, zato je prehitro, da bi postavljali zaključke. Prvi vtisi, ki smo jih dobili v tem času, so presenetljivi. Po prihodu smo bili od dolge poti in časovne razlike pošteno zdelani, zato smo se pustili zapeljati do hotela in zaspali. Naslednje jutro smo se zbudili tri ure preden so v hotelu postregli z zajtrkom, a na to smo bili pripravljeni. Počakali smo na zajtrk in ko se je zdanilo, previdno stopili iz hotela. A že po nekaj korakih, ko smo se prepričali, da je to mesto kot vsako drugo in ljudje z enakimi potrebami, kot drugje po svetu, smo na opozorila pozabili.

Začeli smo s sprehodom do največje tržnice v mestu, Merced. Kakšen čudovit svet se je odprl; pisane stojnice, vpijoči prodajalci in podudba vsega, kar si je mogoče in ni mogoče zamisliti. Kupi eksotičnega sadja in zelenjave, tudi takšnega, ki ga še nismo videli. Seveda se nismo mogli dolgo zadrževati in smo sedli na prvo stojnico, kjer so ponujali sveže iztisnjene sokove. Maša in Sabrina sta si privoščili pomarančni sok, s tem, da so pomaranče tukaj tako sladke, kot da je to drug sadež v primerjavi s tistim, ki ga poznamo pri nas. Jaz pa sem poskusil nekaj novega. Pritegnil me je izzivalno obarvan oranžno-vinsko rdeč sadež, ki go mi ga predstavili kot mammey. V mešalniku so ga zmešali z mlekom, cimetom, vanilijo in sladkali. Božanska pijača!

Nato smo se podali v samo središče mesta, kjer nas je ogromno število policistov, vojakov in varnostnikov s svojo prisotnostjo skušalo prepričati, da smo tukaj varni. Nismo si ogledovali kolonialnih znamenitosti, ampak smo se celih 11 ur sprehajali po mestu, se ustavljali tam, kjer se je kaj dogajalo, posedali na klopcah in predajali direndaju 21- milijonskega velemesta. To smo ponovili še naslednji dan, le da smo si zraven pohajkovanja po mestu, ogledali še muzej z največjo majevsko, azteško, tolteško itd. zbirko na svetu. Ta dan smo bili zunaj 12 ur in niti za trenutek nam ni bilo težko. Ni kaj, radi potujemo.

Sedaj prestolnico zapuščamo in gremo naprej, v Pueblo.