Se morda še kdo spomni časov pred hiper-trgovinami, ko se je raznorazno blago prodajalo na sejmih? Ti časi marsikje obstajajo še danes in to v obliki, ki smo jo mi že pozabili. Tam se na sejmih ne kupujejo le košare in doma pridelana zelenjava, temveč tudi živina, oblačila, elektronika in druge gospodinjske potrebščine. V teh odročnih krajih, ki so daleč vsaksebi, je pogosto tako, da je sejem enkrat ali dvakrat tedensko, saj je pot od doma do sejma predolga, da bi se nanjo podali vsak dan. Gre se enkrat na teden in takrat se kupuje ter prodaja.
V Etiopijo sem prišel skozi zadnja vrata, z juga, a namesto naravnost na sever, sem zavil proti zahodu. Južna Etiopija namreč skriva zaklade, za katere se preostalemu svetu zdi neverjetno, da v resnici obstajajo. To so plemena, ki živijo v skladu z običaji iz pradavnine in se ne pustijo motiti napredku in civilizaciji. Že prvi dan sem imel srečo in v kraju Elwoye (ki je tako odročen in majhen, da ga ni na zemljevidu) naletel na sejem plemena Borana. To so nomadi, ki se ukvarjajo predvsem z iskanjem koščka zelenja v tej sušni pokrajini, na katerem bi napasli suhljate kamele, govedo in koze, ki jim omogočajo preživetje.
Ustavil sem kar sredi prašnate poti v vasici, ki je na semnji dan žarela od pisanega vrveža. Takole so me obstopili:
Možakar na fotografiji me je ogovoril v angleščini in se ponudil, da me popelje naokrog. A ker so me vsi, ki sem jim omenil, da grem v Etiopijo, svarili pred hitrimi prsti otrok, sem bil v skrbeh, kje pustiti motor, natovorjen z mojo kramo. Vodnik se je dogovoril z nekim možakarjem, ki je imel majhno prodajalno, da bo pazil na motor in odšla sva na ogled sejma.
Kakšen raj za popotnika, zaiti v tako odročen predel sveta in biti priča življenju tako pristnih ljudi! Eden od vrhuncev moje Afrike. Ženske temnih, skoraj črnih obrazov, zavite v fluorescentna oblačila; takšen kontrast, da se jih nisem mogel nagledati. Z obrazi, ki ne sodijo niti na jug Afrike, niti na sever, v Arabski svet, nekaj povsem drugačnega, česar do sedaj še nisem videl. Jasno, to je vendar Etiopija, svet zase.
V usnjenih čutarah, ki jih imajo pred seboj, je mleko. Nisem ga poskusil.
