Včasih nas je tako preprosto prepričati, da odpotujemo na drugi konec sveta zaradi fotografije ali prizora, ki smo ga videli v filmu. Sabrina se spomni fotografije Machu Picchu, ki sta nama jo kazala znanca pred davnimi časi, ko sta potovala po tistih krajih. Ta fotografija nas je do Machu Picchu pripeljala precej let kasneje, ko smo ga na enoletnem potovanju obiskali v živo.
Podobnih fotografij in drugih sprožilcev, zaradi katerih smo prepotovali del sveta, je bilo v naši popotniški karieri kar nekaj. Najmočnejši od vseh je bil prizor iz indijskega filma Trije idioti. Zadnje scene filma se namreč odvijajo na eni izmed najbolj krasnih lokacij, kar smo jih videli na filmu. Jezero Pangong Tso v Ladakhu leži na nadmorski višini 4300 metrov in je tako odročno, da sva s Sabrino potrebovala štiri leta, da sva ga obiskala v živo. Žal nama vreme v Kašmirju takrat ni bilo naklonjeno in je bilo jezero videti tako povprečno, da sva bila dokaj razočarana. Jezero, v filmu posneto v idealnih vremenskih razmerah pod modrim nebom, se je bleščalo v najčudovitejših odtenkih modre, ki si jih je mogoče predstavljati. A žal le v filmu. Na oblačen dan, ko sva jezero obiskala midva, je bilo takšno, da fotografij nisem niti objavil.
A zgodi se, da ti to, kar si dovolj želiš, pride samo naproti, če si dovolj potrpežljiv. Tako sva v Tadžikistanu našla najino jezero treh idiotov, ne da bi ga iskala. Zadnje kilometre potovanja po Tadžikistanu sva na podobni nadmorski višini, okrog 4000 metrov prišla do prizora, ki nama je vzel sapo. Jezero, iz katerega se strmo dvigajo visoka gorovja, se je pod modrim nebom lesketalo v najmodrejši barvi, kar obstaja. Od same zatopljenosti v prizor sem se pozabil ukvarjati s fotografiranjem in nisem naredil nobene dovolj dobre fotke, s katero bi pokazal veličastnost trenutkov, ki sva jih doživela ob najinem jezeru treh idiotov. Naj bo dovolj, včasih je treba verjeti na besedo.