17. julija 2009, 17 dni pred odhodom na enoletno potovanje, smo na teh straneh objavili našo prvo objavo. Ta, ki jo pravkar berete, je petstota. Petsto objav je že kar debel špeh, če ga prelijemo na papir in zvežemo v knjigo. Oziroma kakšnih deset tisoč tvitov, tako čez palec. A kar šteje, so seveda doživetja, na katerih sicer prazne besede temeljijo. Naši vtisi s potovanj, izletov, dogodivščin, preizkušenj in pustolovščin, ki jih predelamo in preko te strani delimo.
Če povem po resnici, sem se že večkrat vprašal, zakaj to počnem, zakaj vodim javni popotniški dnevnik. Potovanja sicer so tematika, ki je ni mogoče strniti v zaključeno celoto. Zraven tega je svet neskončen, če nanj gledamo v okviru enega življenja, saj ga je nemogoče obiskati vsega. Še tako priden popotnik ali pustolovec ne more odkriti in raziskati vseh kotičkov zemlje in preizkusiti vseh doživetij, ki se ponujajo. Morda je to razlog, zaradi katerega še kar upam, da nam uspe prečesati čim več sveta in vztrajati pri tem, da to, kar doživimo, tukaj zapišemo. Sploh pa še nisem našel dovolj dobrega razloga, da bi nehal pisati, zato bom, dokler ga ne najdem, vztrajal. Vztrajnost je pač tista temeljna lastnost, brez katere ni popotništva. Niti pisanja.
Tako dolgo že nismo potovali, da se mi zdi, da je bilo minulo leto borno, kar se tiče potovanj. A ko bolje pogledam, vidim, da je to daleč od resnice in da je za ta občutek najbrž kriva (pre)dolga odsotnost potovanj, ki jo v tem trenutku preživljamo. Lani smo namreč obiskali Indijo, Sicilijo, Prago, Velebit in še osem držav na poti po Srednji Aziji. To nikakor ni malo. Še en dober razlog za obstoj te strani in vztrajanje pri pisanju, saj imam tako kam pogledati, kje vse smo že bili. Saj ne, da bi pozabljal, spomnim se še vsake od 88 držav, ki smo jih obiskali, mi pa kdaj pa kdaj uide kakšna podrobnost, ki jo potem najdem tukaj.
Seveda pa so za vse skupaj pogoj potovanja. Predvsem nova in sveža potovanja, doživetja ter spoznanja, brez katerih ta popotniški dnevnik ne bi obstajal. Res pa je, da se pogosto zatekam k preteklim potovanjem, a najbrž je to razumljivo, saj ne moremo kar ves čas potovati. Zraven tega, ko potujemo, praviloma ne pišem, temveč pišem za nazaj, ko se vrnemo domov. Preprosto zaradi tega, ker smo na samem potovanju prezaposleni in zaradi tega, ker se misli postavijo na pravo mesto šele potem, ko se vrnemo domov in vtise predelamo.
Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!