Prispevek s podobnim naslovom sem že objavil, kar je menda razumljivo, saj je prav praznični čas najpogosteje tisti, ki nam omogoča, da potujemo. Zraven tega smo že dokaj na trnih, saj nas le še nekaj dni loči od potovanja. A ker o tem, kar se še nam ni zgodilo, ne morem pisati, pišem o tem, kar se nam je že.
Kako smo si ljudje različni! Nekateri predbožični čas obožujemo, drugi ga ne marajo. Slednje je za razumeti, če so razočarani nad razvrednotenjem tega, kar bi naj božič pomenil, oziroma nad nakupovalno mrzlico, ki je postala sinonim za božič. Ampak, kot vsakemu drugemu trendu, je tudi temu mogoče obrniti hrbet in božične praznike preživeti s tradicionalnimi, ne z nakupovalnimi vrednotami. Kam le potemtakem sodi naša odločitev, da praznike preživimo v krajih, kjer božiča sploh ne poznajo in Saro pustimo doma? Hja, Sara in njen fant bosta za praznike imela celo hišo le zase, ni šans, da bi raje bila kjerkoli drugje. Sploh pa si kot pridna študenta, tako dolge odsotnosti sedaj ne moreta privoščiti. Kar se tiče preživljanja božično-novoletnih praznikov proč od doma, pa jih imamo v takšni obliki najraje. Namreč tako, da smo čez zimo nekje na toplem, da jo presekamo.
To počnemo že od prvega družinskega potovanja v eksotične kraje. Naš prvi skok v novo leto v daljni deželi (kamor ne sodijo silvestrovanja v Barceloni ali Pragi, kamor sva nekoč hodila s Sabrino) smo opravili pred natanko desetimi leti v Argentini. Tam božič seveda poznajo, zato smo se tam počutili praznično, kot doma. Le da nam je bilo malce bolj vroče.
In prostrano.
To nam je postalo tako všeč, da smo skok v novo leto v eksotični deželi ponovili že naslednje leto v Indiji.
Še voščilnico smo poslali.
Eksotike nam nekako ni nikoli dovolj, zato smo v novo leto skočili tudi v Kambodži.
V Indijo smo se kmalu vrnili, tudi tokrat čez novoletne praznike.
Indije se je težko naveličati, zato smo se tja odpravili še četrtič in tudi tokrat tam stopili v novo leto v dobri družbi.
A torej bežimo od božično-novoletnih praznikov? Glede na to, da bomo skoraj en mesec ves čas nenehno skupaj, je to kvečjemu pobeg k samim sebi.
Myanmar, prihajamo!